Ob Evropskem dnevu jezikov

GLEDAM, A NE VIDIM. POSLUŠAM, A NE SLIŠIM

Na Evropski dan jezikov, 26. 9. 2019, je na Osnovni šoli Polzela potekal kulturni dan z zelo sporočilnim naslovom: Gledam, a ne vidim. Poslušam, a ne slišim. Spoznavali smo dva, nekoliko neobičajna in nevsakdanja jezika, in sicer jezik slepih in gluhih.

Preizkušali smo svoja čutila in se gibali skozi ovire brez vida, z zavezanimi očmi smo poskušali pojesti malico, v brajlici smo zapisovali svoja imena, si brali z ustnic, kretali, raziskovali, kako je Polzela opremljena s pripomočki za slepe in gluhe, obiskali knjižnico na Komendi in brali knjige, zapisane v brajlici, obiskali lekarno in tipali škatlice z zdravili … Dejavnosti, ki so temeljile na vživljanju v svet teme in tišine, je bilo zares veliko. 

V rubriki Male skrivnosti velikih ljudi boste našli  celoten intervju z gospo Nino Schmidt, ki ga je pripravila četrtošolka Ajda Čremožnik, ter intervju v zgodbi Nuše Bohak, ki je skupaj z ostalimi šestošolci  prisluhnila pripovedovanju predstavnikov Medobčinskega društva gluhih in naglušnih Velenje. Med drugim je zapisala: »Gluhi ljudje se ne izogibajo slišečim. Nič jim ne manjka, le slišijo ne.  Le drugačen način komuniciranja imajo. Gluhi si želijo, da bi slišeči sprejeli njihovo drugačnost in se v njihovi družbi ne bi počutili čudno, izpodrinjeno. Radi bi, da bi jih vzeli za sebi enake in ne kot drugačne. Če srečamo gluho osebo, nikar ne izbuljimo oči, naredimo grimase na obrazu in odidimo stran, pač pa se nasmehnimo in brez strahu pričnimo pogovor.«

O zares pestrem dnevu so mladi dopisniki in novinarji povprašali številne učence. Zanimivih izjav je nastalo veliko, zato le pobrskajte, mogoče uzrete tudi svojo.

Danes smo se pogovarjali o slepih in gluhih. Bolj mi je bilo všeč, ko smo se pogovarjali o slepih ljudeh, saj smo brali knjigo z Braillovo pisavo. Lahko smo tudi tipali pikice. Ko  smo spoznavali slepe ljudi, sem se počutila žalostno, ker niso mogli videti svojih prijateljev. Ta kulturni dan mi je bil zelo všeč, saj smo spoznali slepe in gluhe.  (Zala Šekoranja, 2. b)

Zbrali smo se v učilnici. Kulturni dan smo začeli z branjem spletne strani. Po prvi uri smo se najedli. Nato smo šli v jedilnico, kjer nam je gostja pokazala, kako je, če si slep. Po končani predstaviti smo si ogledali še razstavo. Najbolj mi je bilo všeč,  ko nam je gospa dala liste, na katere smo z Braillovo pisavo napisali svoja imena. Ko sem izkusila, kako je biti slep, sem se počutila žalostno, saj nisem mogla videti svojih prijateljev. Nismo se pogovarjali le o slepih,  ampak tudi  o gluhih. Da smo videli,  kako je biti gluh,  smo si v učilnici ogledali risanko brez zvoka. Ta dan mi je bil zelo všeč. (Ema Brišnik, 4. a)

Bil je zelo poučen dan. Ugotovila sem, da je pisava za slepe zelo težka in res ne bi rada bila na njihovem mestu. (Ajša Čoklc, 9. c)

Danes je bilo v šoli se posebej zanimivo, ker smo se pogovarjali o slepih in gluhih. Najbolj mi je bila všeč predstava Repa velikanka. (Sofija Veber, 1. c)

Zelo nama je bilo všeč spoznavanje Braillove pisave, v brajlici smo poskusili zapisati tudi vsak svoje ime. Ne predstavljava si, kako je  biti slep ali gluh. (Jakob Aljaž Kuder in Živa Saksida, 3. a)

Bilo mi je odlično. Najbolj me je pritegnil poligon, saj je bil zanimiv. Dan je bil zelo poučen in zanimiv. (Lina Golihleb,  7. b)

Danes smo imeli kulturni dan. Pogovarjali smo se o slepih in gluhih ljudeh. Ko smo spoznavali slepe, smo brali knjigo. Bolj mi je bilo všeč, ko smo spoznavali slepe. Celoten kulturni dan pa mi je bil zelo všeč. (Tilen Dobovičnik, 2. b)

Dobili smo obisk. Prišel je gospod, ki ni slep, ampak slaboviden. Zna igrati na harmoniko in tudi nam je nekaj zaigral. Natisnil je nekaj naših imen z brajlico. Bilo mi je všeč. (Ema Kotnik, 5. c)

Zelo mi je bila všeč predstavitev o tem, kako vidijo živali. Lahko smo poskusili pisati na stroj, ki tiska Braillovo pisavo. Bilo je zanimivo in zabavno.  (Maks Šuster, 5. c)

Najbolj mi je bilo všeč srečanje z ljudmi iz Društva gluhih in naglušnih Velenje, saj se me je zgodba gluhe Marije zelo dotaknila. (Tara Marton, 6. č)

Današnji dan mi je bil še posebej všeč, ker se mi zdi prav, da mlade ozaveščajo o problemih slepih in gluhih. Zanimivo se je bilo bežno postaviti v kožo slepih. Hvala za prečudovito lekcijo. (Kai Praprotnik, 9. b)

Zelo mi je bilo všeč, ko smo na predstavitvi gledali knjige, napisane v Braillovi pisavi. Zanimivo mi je, kako se gluhi sporazumevajo s kretnjami. Še sama pa si ne morem predstavljati, kako slepi to berejo oz. to, da nikoli nič ne vidijo, gluhi pa ne slišijo.  (Nika Dobnik, 5. c)

Bilo mi je super. Najbolj se mi je vtisnilo v spomin hoja po poligonu. To bi ponovila, ker je bil dan precej poučen in tudi manj pouka smo imeli. (Aneja Jesenek Rojšek,  8. a)

Današnji dan na OŠ Polzela je bil zame nekaj posebnega, saj sem kulturni dan prvič doživel na tej šoli. Najbolj všeč mi je bilo, ko smo odšli peš po Polzeli. Bilo mi je super. (Nik Čremožnik, 6. a)

Zelo mi je bilo všeč, ko smo preizkusili očala za slepe in hodili z zavezanimi očmi. (Miha Zabukovnik, 5. b)

Dan si bom zapomnil po obisku knjižnice in sprehodu po Polzeli. (Žan Prislan, 6. b)

Najbolj všeč mi je bilo, ko smo imeli delavnico z gospo Nino Schmidt in jedli malico s prevezo. Tako sem lahko na sebi občutila, kako se počutijo slepi. Prevzele so me tipanke. Izvedela sem veliko novega o slepih in njihovi pisavi brajici. Želim si, da bi tudi slepi otroci lahko imeli toliko knjig, kot jih imamo mi, ki vidimo. Na današnjem kulturnem dnevu sem se naučila in izvedela marsikaj novega. Pri tem sem se še zabavala. (Ajda Čremožnik, 4. b)

Prispevek so pripravili mladi dopisniki in novinarji z mentorico Karmen Zupanc.

V rubriki Male skrivnosti velikih ljudi preberite še intervju z gospo Nino Schmidt, ki ga je pripravila Ajda Čremožnik in intervju v zgodbi s predstavniki Medobčinskega društva gluhih in naglušnih Velenje, ki ga je pripravila Nuša Bohak.

V spletnem albumu pa si oglejte fotografske utrinke pestrega dogajanja.