Intervju z Lino Golihleb

PRIČAKOVANJA SO VEDNO VELIKA, A REZULTAT JE LAHKO POVSEM DRUGAČEN
Intervju z Lino Golihleb

Pripravila: Nuša Bohak

Lina Golihleb, plesalka jazz baleta, se lahko pohvali s številnimi dosežki, celo z naslovom državne prvakinje. Kaj vse stoji za popolno plesno točko, Lina razkriva v intervjuju.

Koliko časa že treniraš ples in kako to, da si se odločila ravno za to zvrst?
Letos je enajsto leto, odkar plešem, začela sem že pri štirih letih. Takrat sem plesala pop ter hip hop, ampak sem kmalu potem ugotovila, da to ni zame. V tem enostavno nisem uživala. Trenirala sem v Žalcu, nato pa sem v sredini drugega razreda odšla v Celje pogledat na trening jazz baleta in sem takoj rekla mami, naj me vpiše, takoj sem bila navdušena. Jazz balet je bil ljubezen na prvi pogled.

Kako pogosti so treningi in v katerih kategorijah vse tekmuješ?
Zdaj plešem jazz balet, modern in disco dance, vendar to le z eno malo skupino. Plešem dva sola ter tri male skupine, torej pet kategorij. To pomeni veliko treningov, sploh dodatnih. Redne treninge imam trikrat na teden, potem pa jih zaradi tega pride še več. Skupno nanese 10 ur plesa na teden, plus še torki in četrtki, ko sama po pouku vadim v plesni učilnici na naši šoli. Takrat ponavadi vadim solo ali pa samo kondicijo, tehniko.
Zaradi vseh treningov imam tudi status športnika.

Je poleg plesa še kaj, kar te zares veseli in zapolnjuje tvoj prosti čas?
Rada ustvarjam v kuhinji, imam tudi svoj blog, zdaj bo že eno leto. Rada ustvarjam zdrave recepte, veseli pa me tudi fotografiranje hrane, to je paša za oči. Snemam tudi videe, rada imam različne stile videov. Pri snemanju uporabljam stojala, iščem svetlobo … Večino receptov sem posnela na beli srajci, nato pa se mi je pri enem receptu umazala z malinino marmelado (smeh).
Včasih, ko res nimam nobene volje, se največkrat uležem na posteljo in berem ali gledam YouTube.

Ali bi izpostavila kakšen svoj dosežek, na katerega si pri plesu najbolj ponosna?
Zelo sem ponosna, da smo lansko leto z malo skupino v eni kategoriji državne prvakinje, v drugi kategorije pa državne podprvakinje. Pri jazz balet solo nastopu sem prišla v finale in bila med prvimi petimi od 35 v državi. S tem sem se uvrstila tudi na evropsko prvenstvo in bila peta v Evropi. Na ta rezultat sem res zelo ponosna. Z eno izmed mojih skupin smo bile tudi 4. na svetovnem prvenstvu.

Na kaj se trenutno pripravljaš zdaj? Te do konca leta čaka še veliko tekmovanj?
Junija imamo državno prvenstvo, septembra evropsko, decembra pa je že tradicija, da je svetovno prvenstvo na Poljskem.

Tekmovanja potekajo v različnih evropskih državah. Imaš zaradi poti do tja tudi priložnost, da si ogledaš kakšno znamenitost, kraj?

Odvisno od tega, kako mi to dopušča urnik, odvisno od organizacije. Lansko leto smo oktobra šli v Italijo, tekmovanje je bilo v Toscani. Običajno gremo na tekmovanja z organiziranim prevozom, ki ga organizira plesna zveza, tokrat pa smo si sami organizirali prevoz in šli s kombijem. Tako smo se ustavili v Pisi in si pogledali Poševni stolp.
Na Poljskem pa smo vedno decembra in je že ob štirih popoldne tema. V center Varšave nam še ni uspelo priti. Včasih prespimo, odtekmujemo in že gremo domov.  Vožnje do teh destinacij so dolge, tudi po 13, 14 ur z avtobusom.
Ko se odpravljamo na takšno tekmovanje, je vseeno tekma na prvem mestu in temu posvetimo največ pozornosti.
Na Poljskem sem sicer bila že trikrat, bila sem v Pragi na Češkem, na Slovaškem v Bratislavi. Septembra gremo pa v Severno Makedonijo.

Kot si rekla, tekmuješ v treh malih skupinah, torej plešeš z več puncami. Mora med vami biti veliko zaupanja, razumevanja?
S plesalkami smo skupaj vsak dan po več ur in smo med sabo zelo povezane. Itak kdaj med nami pride do kakšnih nesporazumov.  Da, zelo si moraš zaupati, sploh pri t.i. liftih, tega je res veliko. To določene stvari, ki zgledajo zelo lahko, ampak je zanje potrebno veliko organizacije ter zaupanja. Da, se zgodi, da padeš na tla, da trik spodleti.
Ko greš na tekmo, se to ne dogaja, saj imaš takrat neko stvar že taki zvadeno, da do tega ne pride. Naš trener reče: “2000 ponovitev, potem boš pa znal.” 
Tudi ko imamo slabe dni, si stojimo ob strani.

Imaš raje ples v skupini ali solo? Kako je glede stresa?
Solo plešem že 6 let. Sem velik  perfekcionist, ampak rada plešem solo, ker sem sama od sebe odvisna. Sama sebi najbolj zaupam, v skupini pa morajo vsi dihat kot eno. V skupini sem manj živčna, ker nas je več.
Vedno sem se zelo težko soočala s tremo pred tekmovanji, zdaj na srečo s tem nimam več problemov. Pred tekmovanji sem bruhala, ampak le pred solo nastopi. Tako se mi je sproščal ta adrenalin oziroma tremo. To me je fizično zelo izčrpalo, tekmovanja pa trajajo po cel dan. Vse kar sem popila, pojedla, sem izbruhala in praktično plesala od adrenalina, ker dejanske energije nisem imela.
Mislim, da se s toliko izkušnjami čez leta potem znaš kontrolirati in ne tekmi ne bruham več. Vesela sem, da sem pustila to za sabo.
Solo imam še vedno rada, ker je občutek, ko plešeš sam na odru, izjemen. Je sicer zelo izčrpajoče, ampak v tem res uživam.
Pri plesu je pomembna kondicija, moč, energija ter tudi sama prezentacija, ker moraš tudi z obrazno mimiko povedati zgodbo. Energijo moraš držati do konca, izgledati mora lahko. Ples moraš prikazati lahkotno, čeprav znotraj v sebi umiraš.

Imaš glede uvrstitve na tekmovanjih vedno velika pričakovanja? Se vedno uresničijo?
Ko sem bila mlajša, sem ponavadi bila peta, letos pa sem bila že trikrat druga. Ocene so zelo subjektivne. Ti si lahko mnenja, da si odplesal popolno, rezultat pa je lahko povsem drugačen. Si pa vesel, ko te dobro ocenijo in dosežeš svoj cilj.