Intervju z Nušo Bohak

PRVO  MESTO V DRŽAVI NE PADE KAR IZ NEBA
Intervju z Nušo Bohak

Pripravila: Lina Golihleb

Nuša Bohak je osmošolka, ki obiskuje Osnovno šolo Polzela. Udeležuje se raznih literarnih natečajev in tekmovanj, kjer posega po najvišjih mestih in glavnih nagradah. Kot sama pravi, “najprej služba, potem igra” (igra = šola), saj večino svojega časa posveti pisanju člankov ter izvajanju intervjujev, saj se že tri leta aktivno ukvarja z novinarstvom. Piše tako za občinska ter regijska glasila kot tudi za Časoris, spletni časopis za otroke. V zadnjem času se je pridružila ekipi Časorisovih mladih novinarjev in v tem delu zelo uživa. Njen zadnji in najodmevnejši uspeh pa je bilo državno Cankarjevo tekmovanje, kjer je Nuša v svoji kategoriji edina dosegla vse možne točke ter tako osvojila prvo mesto v državi.

Nuša, že od vedno gojiš veselje do pesništva in pisanja?
Mislim ja, že kot mlajša sem začela s pisanjem pesmi. Spomnim se, da sem pri petih letih poskušala napisati svojo knjigico, ki je bila dejansko kopija ene druge knjige, ki sem jo prebrala. (smeh)

Kdaj si napisala svojo prvo pesem oziroma, kdaj si začela pisati?
To je bilo pa v 2. razredu. Pesem o neki nesrečni ljubezni, čeprav takrat sploh še nisem vedela kaj je to (smeh). Spomnim se, da sem bila na pesem zelo ponosna.

Kaj te pri pisanju navdihuje?
Na splošno me navdihuje vse kar se mi dogaja v življenju. Vedno poskušam dobro opazovati ljudi in dogodke okoli sebe.

Udeležuješ se številnih tekmovanj in literarnih natečajev. Se ti kdaj zgodi, da preprosto ne najdeš ideje ali motivacije za pisanje?
No to bom takole rekla, vedno ko je objavljen nov natečaj si vedno vzamem nekaj časa za razmislek in potem o tej temi veliko razmišljam. Včasih za kakšen nasvet prosim tudi mami. Potem pa sčasoma ideja pride. Včasih šele 3 dni pred rokom za oddajo, pa čeprav smo imeli 3 mesece časa za pisanje (smeh). Drugače pa si vse ideje in osnutke pišem v moj poseben zvezek.

Letos si na državnem Cankarjevem tekmovanju osvojila 1. Mesto in zlato priznanje. Si bila presenečena?
Bila sem zelo presenečena! Novica me je čisto vrgla iz tira in se potem še 2 uri pri pouku nisem mogla osredotočiti na nič drugega. Sicer sem si želela pisati 40+ točk, ampak da bom pisala tako dobro pa si sploh nisem mislila.

Koliko časa in kako si se pripravljala na tekmovanje?
S pripravami smo začeli šele septembra, ampak sem knjigo 1. Prebrala že avgusta. Moram priznati, da mi je bilo najtežje regijsko tekmovanje, ker je bilo odločilno za uvrstitev na državno tekmovanje. Drugače pa so priprave do regijskega potekale samo 1x na teden. Potem, ko smo se pripravljali za državno, pa smo vsak vikend napisali nov spis in se res poskušali poistovetiti z glavnimi junaki. Definitivno pa mi je bilo težje, ko smo za državno obravnavali 2 knjigi, ker mi je bila 1. bolj pisana na kožo kot druga. Moram reči, da je bilo vse skupaj kar precej stresno a se je na koncu vse obrestovalo. Seveda pa se zahvaljujem tudi mentorici Mojci Cestnik, ki nas je na tekmovanje zelo dobro pripravila in vso svojo energijo vložila v nas.

Kaj zate pomeni dober spis ali dobra pesem, oziroma kako se jih lotiš pisati?
Ko pišem vedno poskušam glavno sporočilo pesmi čim bolj skriti, oziroma sploh ne razmišljam toliko o tem kaj mora v pesmi biti, ker ko steče, steče. Dobim pa tudi povratne informacije od učiteljic slovenščine, še posebej moje mentorice Karmen Zupanc. Te informacije oziroma ideje, kaj lahko izboljšam, so zelo pomembne, saj lahko izdelek le tako dobi dobro končno podobo. Sicer pa pišem le lirske pesmi.

Kje se vidiš v prihodnosti? Bi nadaljevala s pisanjem, mogoče s kariero v novinarstvu, saj vemo, da si izvrstna šolska novinarka?
Za enkrat ˝delam˝ pri Časorisovih mladih novinarjih. Smo ekipa 3 mladih novinarjev iz različnih koncev Slovenije. Pišemo pa o aktualnih temah. Jaz se, kar se člankov in intervjujev tiče, zaenkrat osredotočam na Evrovizijo, ker jo že dolgo spremljam in sem velika oboževalka. Po gimnaziji pa sem že skoraj prepričana, da bom šla študirat novinarstvo v tujino, ker menim, da novinarski poklic v Sloveniji ni tako dobro razvit in cenjen kot v tujini. Sicer se ne želim osredotočati samo na to in se bom prepustila, kamor me bo pot ponesla. V prihodnje pa pripravljam še več intervjujev z umetniki, ki navdihujejo tako mene, kot morda tudi vas. 🙂