Kam segajo globine morja?

Ajda Čremožnik je s pesmijo Kam segajo globine morja?  dosegla na natečaju Evropa v šoli 2. mesto v kategoriji od 4. do 6. razreda. Njena mentorica je bila Marija Kronovšek.

KAM SEGAJO GLOBINE MORJA?

Kam segajo morja globine,
ta košček odrezan od sveta
našega planeta Zemlje,
največje dobrine?

Sivi kit tava tja, v globine,
čez valove,
le kam čez široko cesto morja plove?
Priplava iz neznanega daljnega oceana.
Krči se prostor življenjski njegov,
zaradi podnebnih sprememb nikoli
več ne bo varnih njegovih rodov.

Le zakaj valove šumeče s plavutmi reže?
V globinah skuša rešiti se ribiške mreže.
Barke bele jadra zopet so razprle,
izplule v širni tok oceana,
morja prostrana.

Kit še kar po morju plove,
nosi ga nemirni tok vode.
Mimo koral, onesnaženih obal,
potuje v dežele tuje.
Plava mirno, brez prestanka,
kot bi ga nosila neskončna zanka.
V samotnem morju brez življenja,
pot mu kaže brezkončna luč hrepenenja.

Sivi velikan zatava še globlje v morje.
Tam v daljavi mu pogled obstoji,
ker še eno morsko živo bitje tam živi.
Gleda in opazuje,
se živali še bolj približuje.
Živo bitje plapola,
z lovkami belimi kakor iz snega.
Z lovkami miglja sem ter tja,
počasi pluje v daljave morja.
Osamljeno »bitje« v morju je plastika!
Zdi se kot prava znanstvena fantastika.

Kitu luč upanja in hrepenenja ugasne.
Ne kaže več mu poti.
Sedaj čisto sam plava v temi.
Svetloba temi roko podaja,
kit pa še naprej hrepeni in upa,
da njegovo življenje nadaljevalo se bo brez obupa.

Iz globin odplava na površje,
kjer sonce zlato sije
in s toploto vse ovije.

Sivi velikan dvigne svojo glavo iz vode,
vedno si je želel ugledati luč sveta,
saj je bil naveličan mrtvega morja.

Ozre se po kopnem brez življenja,
tem negibnem nebu brez hrepenenja.
Nazaj želi si kit v globine,
saj ga pogled na kopno takoj mine.

Zasliši globin šepet večne samote,
saj kopno izgublja večne vrednote,
vodo in zrak,
ki ga za življenje potrebuje čisto vsak.

Sivi kit se še zadnjič po kopnem ozre,
sonce na površju res pripeka in žge.

Tudi ozonski plašč posledice trpi,
luknje ga razjedajo,
a ljudje se tega premalo zavedajo.

Kit glavo potopi nazaj v morje črno,
s pogledom na kopno je zagrizel v prihodnosti zrno.
Požirek usode je bil boleč,
zaradi podnebnih sprememb
naš planet čaka na scenarij rdeč.

Zatone v globine
brezmejne tišine,
kjer iskal bo zase moč,
iskal bo srečo
in čakal na boljši jutri,
tako rekoč.

Kam segajo globine morja?
Kdo ve?
V naše in Zemljino srce.

Ajda Čremožnik, 6. c