Lina Pajenk in Ema Kapus, učenki 9. b, sta ob obravnavi knjige za domače branje ustvarili svojo različico zgodbe Mali princ. V ogled vam ponujamo njuna posnetka.

Pri ustvarjanju ju je spodbujala Mojca Cestnik.

Lina Pajenk

Ema Kapus

Pesniški natečaj Naj pesem pove je bil v tem šolskem letu povezan z naravo.

Sodelovalo je tudi 13 učencev OŠ Polzela. Najuspešnejša je bila Izabela Veber, ki je s pesmijo Vrni se prejela nagrado za pesem z največjim umetniškim vtisom.

Poleg Izabele so bili na zaključno prireditev, na kateri so recitirali svoje pesmi, povabljeni še Katja Bagari Krajnc (pesem O naravi), Marija Plaskan-Hodnik (pesem Pomladna lenoba), Nuša Bohak (pesem Beg), Loriana Turnšek (pesem Jutranja zora), Neli Stankovič (pesem V objemu narave), Ajda Čremožnik (pesem Kako se zlatiji breze) in Marko Šolajić (pesem Voda).

Vse pesmi, ki si zagotovo zaslužijo vašo pozornost, so zbrane v spodnjem dokumentu.

Vse sodelujoče pesmi na natečaju Naj pesem pove

Nuša Bohak se je s svojimi petimi telegrami, zbranimi pod naslovom Išče se … zvok miru, uvrstila med 20 najboljših mladih pesnikov in pisateljev na natečaju Roševi dnevi in si tako prislužila sodelovanje na literarni delavnici s pesnico in pisateljico Neli K. Filipić. Njena mentorica je bila Karmen Zupanc.

IŠČE SE … ZVOK MIRU

TELEGRAM 1

*Daleč stran*

//Vseh slišanih zgodb ni lahko razumeti …//

Daleč smo stran,
a ni dvoma verjeti.
Požira nas znotraj, lahko le opazujemo s preplašenimi očmi,
spremeniti ne moremo ničesar. Egoizem?
Njih enostavno ne briga. Egoizem?
Ne. Dojeli smo; ne preostane vam drugega
kot hrepeneče in hlipajoče verjeti
v krivično, ranljivo nemoč
vas, nas in vseh ostalih.

TELEGRAM 2

*Zaklonišče*

//Vseh slišanih pokov ni mogoče prešteti …//

Z vsakega ovinka šumeče kot dež.
Nimaš se kam skriti.
Izpod ruševin poplava krikov obupa,
majhen otrok še vedno v sebi globoko upa.
Pred sabo ni lahko pobegniti,
sploh pa ne pred krivdo, ki ni tvoja,
lahko se le prepustimo toku te podivjane reke,
ki nas nese v neznano, v tuj jutrišnji dan.
Borimo se. Živimo. Zaman?

Izabela Veber se je s svojo zgodbo Skozi oči drugih, uvrstila med 20 najboljših mladih pesnikov in pisateljev na natečaju Roševi dnevi in si tako prislužila sodelovanje na literarni delavnici s pesnico in pisateljico Neli K. Filipić. Njeni mentorici sta bili Mojca Cestnik in Dobrila Vučenović.

SKOZI OČI DRUGIH

Strmim skozi okno matematične učilnice. Opazujem gručo razigranih otrok. Poslušam njihov smeh. Nestrpno že pričakujem konec zadnje ure. Naša učiteljica vztrajno razlaga snov, a ji nihče ne posveča pozornosti. Vsi v razredu se dolgočasimo, nekateri spijo, drugi pod mizo skrivoma brskajo po telefonu. Ne nazadnje tudi sama sežem po telefonu in odprem družabna omrežja. Ali je bila moja zadnja objava všeč ljudem? Sem na sliki pokazala preveč ali premalo zob? Upam, da je v redu. Samo, da jim je všeč.
Aplikacija me pričaka z najmanj tridesetimi sporočili. Kaj se dogaja? Odprem pogovor s prijateljico, kamor mi je poslala povezavo do objave nekega osmošolca. Pobliže si jo pogledam. Čakaj malo. Na objavi sem jaz! O ne! Osmošolec me je v zaslon telefona ujel, ko sem se pogovarjala s tisto čudno Lejo! Pa še moji lasje štrlijo na vse strani. Izgledam naravnost obupno. Pa da sploh ne začnem govoriti o svojem obrazu, umazani trenirki, otročji majici in sključeni postavi. Oh, ko vsaj ne bi imela teh ogromnih podočnjakov! Ali pa ko bi se vsaj smejala, namesto tega pa izgledam kot nekakšna mumija 21. stoletja. Groza.