Izabela Veber se je s svojo zgodbo Skozi oči drugih, uvrstila med 20 najboljših mladih pesnikov in pisateljev na natečaju Roševi dnevi in si tako prislužila sodelovanje na literarni delavnici s pesnico in pisateljico Neli K. Filipić. Njeni mentorici sta bili Mojca Cestnik in Dobrila Vučenović.

SKOZI OČI DRUGIH

Strmim skozi okno matematične učilnice. Opazujem gručo razigranih otrok. Poslušam njihov smeh. Nestrpno že pričakujem konec zadnje ure. Naša učiteljica vztrajno razlaga snov, a ji nihče ne posveča pozornosti. Vsi v razredu se dolgočasimo, nekateri spijo, drugi pod mizo skrivoma brskajo po telefonu. Ne nazadnje tudi sama sežem po telefonu in odprem družabna omrežja. Ali je bila moja zadnja objava všeč ljudem? Sem na sliki pokazala preveč ali premalo zob? Upam, da je v redu. Samo, da jim je všeč.
Aplikacija me pričaka z najmanj tridesetimi sporočili. Kaj se dogaja? Odprem pogovor s prijateljico, kamor mi je poslala povezavo do objave nekega osmošolca. Pobliže si jo pogledam. Čakaj malo. Na objavi sem jaz! O ne! Osmošolec me je v zaslon telefona ujel, ko sem se pogovarjala s tisto čudno Lejo! Pa še moji lasje štrlijo na vse strani. Izgledam naravnost obupno. Pa da sploh ne začnem govoriti o svojem obrazu, umazani trenirki, otročji majici in sključeni postavi. Oh, ko vsaj ne bi imela teh ogromnih podočnjakov! Ali pa ko bi se vsaj smejala, namesto tega pa izgledam kot nekakšna mumija 21. stoletja. Groza.

Kako sem si sploh upala iti takšna na cesto?! Kaj si vrstniki sploh mislijo? Se me bo Leja izogibala? Priznam, včasih je malce čudna, ampak to na njen, prijeten način. Rada se družim z njo, samo ne v javnosti. Ne želim si, da bi postala še manj priljubljena, kot sem. Že zdaj nisem dokaj popularna, a če bi ljudje izvedeli, da se »dolgočasna piflarka« druži s čudnimi ljudmi, bi moj nivo priljubljenosti pristal na dnu. Nikoli nisem bila priljubljena, imela sem le nekaj prijateljev. V nižjih razredih mi je bilo to dovolj za preživetje, a z leti mi je priljubljenost postajala vedno bolj pomembna vrednota. Včasih sem strmela vase v ogledalu in se spraševala, zakaj ne morem biti taka kot Ema ter zakaj ne morem biti dovolj.
Nekaj časa še strmim v fotografijo in se kregam, nato pa končno zberem pogum in kliknem na komentarje. »Kakšna zguba,« se glasi prvi komentar. Globoko vdihnem in s solznimi očmi preberem naslednjega: »Lej te podočnjake, iz Marsa se vidijo.« Vem, da boli, a kljub temu se lotim naslednjega. »Še moja podgana je lepša.« Po licu mi spolzi solza, ki jo z rokavom puloverja hitro ustavim. Še naprej prebiram komentarje. Moje oči so polne mučnih besed, kot so »Kakšna zguba«, »Noben te ne bo imel rad« in drugih zmerljivk.
Kdo sploh sem? Sem res tista Hana, ki se v življenju opira samo na mnenja drugih? Ali sem res tista Hana, ki ure in ure preživi v kopalnici, samo da izpolni želje drugih? Sem res tista Hana, ki se raje smeji ponižanju sošolke, namesto da bi ji pomagala? Sem res tista Hana, ki ji toliko pomeni mnenje drugih, da postavlja sebe ob stran in tako trpi? Kdo sem torej? Ali sem morda prej tista zguba, ničvrednica, ki izgleda kot mumija? Ali sem kaj tretjega? Sem morda še vedno tista tiha piflarka v zadnji klopi? Sem še vedno tista odločna, neustrašna punca iz tretjega razreda, ki ji ni bilo važno mnenje drugih? Ko bi le bila. Svet je bil takrat lažji.
Kaj pa … Kaj pa če sem le ne nazadnje »tista ta tiha punca«. Ampak … Ljudje ne marajo takšnih oseb, kajne? Le kdo bi se družil s čudno piflarko, ki nikoli ne govori? Ljudje obožujejo zabavne, uspešne in predvsem lepe ljudje. Vse, kar jaz nisem. Ali je potemtakem vredno vstajati iz postelje, hoditi v svet, poln ljudi, ki ocenjujejo vsak tvoj korak? Ali je sploh vredno živeti? Na pogled namreč nisem ravno lepa, ne govorim veliko, nosim gromozanska očala, včasih se preveč čudno obnašam. Zakaj morajo obstajati navidezna pravila o tem, kakšna bi morala biti? Zakaj nisem v redu takšna, kot sem? Zakaj nisem dovolj?
Po licu mi spolzi še ena solza. Ne ustavim je. S prstom še vedno drsim po telefonu, prebiram komentarje. Takrat zagledam misel, ki sem jo iskala. »Meni si všeč takšna, kot si.« Na obraz se mi prikrade nasmešek, s solznimi očmi se nasmiham komentarju. Osebe ne poznam, morda je Leja, a me ne zanima. Nekomu sem všeč takšna, kot sem! Z vsemi podočnjaki in čudnimi nasmeški!
V nekem trenutku mi iznenada mnenje drugih postane nepomembno. Ali je res pomembno,  kaj si misli oseba, ki je verjetno nikoli ne bom srečala, o meni? Imam družino, prijatelje, ki me imajo radi takšno, kot sem. Razumeš? Takšno kot sem! Z vsemi napakami! Vedno so mi stali ob strani in mi pomagali v času stiske. Jaz ne potrebujem vseh ljudi, da bi imeli radi. Jaz že imam ljudi, ki jih imam rada in oni mene! JAZ SEM LJUBLJENA!!
Glasno se zasmejem čez celo učilnico in tokrat se prvič ne menim za začudene poglede. Z nasmeškom na obrazu v roke primem svinčnik in začnem prepisovati snov.