SRCE MI JE ZAIGRALO OD SREČE
Avtor: Marko Šolajić, 8. razred

Napetost v dvorani je naraščala. Zraven mene je stal moj trener. Kot vedno je bil oblečen v temno modre kavbojke in siv suknjič. Vsi smo bili na trnih, še zadnje besede mojega trenerja, preden sem stopil na igrišče, so bile: “Vse je odvisno od tebe, Marko, vsi računamo nate!” Nato sem odločno zakorakal na parket in prijel žogo. Ura je začela odštevati. “Tri, dva, ena,” so se mi vsi drli. Nisem imel druge izbire, kot da vržem. Žoga je padala pod lepim kotom, čakali smo, kaj se bo  zgodilo, nato pa …

Vse se je zgodilo lepega junijskega popoldneva v športni dvorani na Polzeli. Čakala nas je pomembna tekma, za katero smo se pripravljali zelo dolgo časa. Pred nami je namreč bil finale prve slovenske klubske lige, kategorije u-14.

Na tekmo smo prišli spočiti in zbrani. Spremljal nas je naš trener Jan. Izgledal je nasmejan in pripravljen na borbo. Ob meni so bili tudi moji soigralci in veliko zvestih navijačev. Nikoli ne bom pozabil Jureta in Tilna, ki sta moja najljubša soigralca. Jure je zelo zanimiv človek. Malo nižji je od mene, srednje postave in izredno zabaven. Vedno me je spravil v dobro voljo. Na drugi strani pa je bil Tilen. Ta je še malo nižji od Jureta, zabaven, a zelo pomemben član naše ekipe. Brez njega ne bi prišli v finale.

Približno eno uro pred začetkom tekme smo vstopili v dvorano. Ko smo se preoblekli, smo se začeli ogrevati. Na ogrevanju nam je šlo zelo dobro, dokler ni v dvorano vstopil Matjaž.

Dobro sem se ga spomnil. Srečal sem ga namreč na čisto prvi tekmi sezone. Igra za Cedevito Olimpijo in kot nazadnje, ko sem ga videl, je tudi takrat bil ves namrščen in jezen. Midva nimava dobrih izkušenj. Na najini zadnji skupni tekmi me je zelo močno poškodoval. Takrat se mi ni niti opravičil. V trenutku, ko sem ga na Polzeli zagledal, sem v sebi začutil jezo in sovraštvo. Spominjal sem se slabih dogodkov in čutil potrebo po maščevanju. Postalo mi je tudi slabo. A ni bilo časa za to. “Tekma se bo kmalu začela!” nas je opomnil trener. Dal nam je še zadnje napotke.

Nato pa smo se zapodili po igrišču. Začeli smo dobro, zadeli nekaj lahkih košev in igrali zelo izenačeno. Matjažu se je na obrazu videlo, da mu ni prav. Takrat mi je v obraz zatulil: “Boš že videl!” Tekma se je nadaljevala. Imel sem lepo priložnost za zadetek, a kar naenkrat sem bil na tleh. Čutil sem bolečino, edino, kar sem videl, je bilo posmehovanje Matjaža. Spet me je poškodoval.

Zdravniki so me odvlekli na rob igrišča in me tam pregledali. Na srečo ni bilo nič hujšega. Vseeno pa sem za trenutek mislil, da se mi bo svet porušil in da ne bom mogel nadaljevati. Obrnil sem se na levo in pogledal trenerja. Bil je rdeč kot kuhan rak. Rekel mi je, naj si spočijem in nadaljujem tekmo, ko mi bo bolje. Medtem ko sem bil odsoten, so nasprotniki zadeli veliko trojk in vodili za dve. Ura je kazala le še tri sekunde. Imeli smo napad in takrat je bil moj trenutek, da se izkažem.

Vstopil sem v igro in v zadnji sekundi vrgel. Vse je bilo odvisno od mene. Vsi v dvorani so utihnili in čakali. Žoga je padala in padala in padla v koš. “Zadel sem, zadel sem!” sem zakričal. Nisem mogel verjeti. Zmagali smo za eno točko in postali prvaki v naši kategoriji. Bil sem najsrečnejši človek na svetu, a takrat sploh nisem imel časa, da vse to obdelam. Obdan sem bil namreč z vsemi navijači in soigralci. Čestitali so mi in še dolgo smo se zabavali ter proslavljali.

Kakšni dve uri kasneje sem končno zapustil dvorano, a žura še zdavnaj ni bilo konec. Rajali smo še v noč, trener pa nas je razveselil z novico, da vsi treningi naslednji teden odpadejo, vsak pa prejme še en kos pice. Bila je res super noč