ŽIVLJENJE NI ČRNO

Zbudim se, zaslišim šumenje, grem ven. Vidim vodo, ki dere proti meni. Začutim strah, stisko in skrb. Tišina, tema, nič …

Zbudim se, vidim blato, ruševine, objokane obraze. Zanima me, kaj se je zgodilo. Sčasoma dojamem, da ničesar več ni. Nekaj moram narediti! Na tleh najdem knjigo, vzamem jo v roke in odprem. Znajdem se čisto nekje drugje. Ne vem, kje sem. Do mene pristopi neka starka. Ta mi pove, da so zaradi preobilnega deževja vode narasle, kar je povzročilo smrtonosne poplave. Ne morem verjeti. Vidim že celo množico objokanih ljudi. »TO JE TO, ZDAJ GRE ZARES.« Odkorakam proti soncu. Tam najdem pismo: »Življenje je kot pečena penica. Ko jo odpreš, je znotraj sladka in lepa, a zunaj je grda in črna.« To mi je dalo misliti. Pomembno je le to, da imaš nekoga ob sebi.

Sedaj se zbudim in ugotovim, da so vse samo sanje. Od sedaj naprej gledam na svet le pozitivno. Smisel življenja je življenje, ne strah.

Sofija Veber, 5. razred