Matic Runjak, učenec 7. a, besede spretno plete v verze. Včasih tudi le za zabavo ali pa kakšno darilce. V svojih pesmih se pogosto loti zelo aktualnih tem. Tokrat je pesnil o nerazumljivi sreči, škodljivem spletu, slikah, polnih spominov, in vedno aktualni ljubezni.

SREČA

Starka hodi skoraj nezavestna po dolgi sivi cesti.
Mrzlo je,
a ona je brez rokavic.
Težko je,
a ona ne bo zavpila pomoči klic.

Obraz ima moker od poti,
a cesti se ne konca ne kraja zdi.

Podplat čevlja se ji je strgal.
Strgalo se ji je krilo
in steklo od ure se je razbilo.

Ruto okoli vratu si je preveč zategnila,
palica, na kateri ima culo,
pa se ji je zvila.

Gleda jo mesec.
Starka se mu zasmili.
Pogleda natančneje.
Kaj je to, kaj se ji pa godi?
Ne more verjeti,
starka se smeji.

Mesec si misli:
“To je prava sreča …”

Filip Runjak, učenec 7. a, se je odločil, da bo pravopisno zahtevnejše besede povadil nekoliko drugače. Nastali so Zmaji. Nikar se ne bojte. Pesem ne bruha ognja, lahko pa se preizkusite, kako vam gre zapis krepko obarvanih besed.

ZMAJI

Ne bom pospravil sobe!
Delal sem cel dan.
Najbolje, da ne grem v šolo
in se delam, da sem bolan.

Ta butasta matematika!
Da mi vsakič v glavi divja orkan.
Nočem se spet počutiti,
kot da v vojsko sem poslan.

Mogoče pretiravam.
Mogoče sem le zaspan.
Ampak da se usedem in se pridno vedem,
to se mi zdi zaman.

Imam preveč bujno domišljijo
za kakšno fiziko ali kemijo,
saj jaz bi bil najraje …
doma, in spuščal zmaje.