ČEBELAR
Avtorica: Loriana TURNŠEK, 9. c

Več desetletij je samevalo, nekoč polno smeha in otroškega veselja, nenehnega skrivanja in lovljenja, podstrešje družinske hiše.

Pred hišo je stal čebelnjak v krasnih pisanih barvah, danes obledel in zapuščen. Stari čebelar se je rad usedel na svojo rjavo, komaj metrsko klopco in že navsezgodaj opazoval čebele. Rad je razmišljal o svojih vnukih, ki so v njegovo srce prinesli radost in veselje, ko so pridrveli v njegov objem. Pripovedoval jim je zgodbe, govoril o kulturi, poučeval jih je o neprimernosti onesnaževanja in izsuševanja, bral knjige, tudi po več poglavij na dan. V zgodbah so nastopali ugrabitelji, gusarji, ki so prevažali skrivnostne zlate skrinjice. Vnukom in njihovim sovrstnikom, ki so se kar naenkrat tiho pritihotapili in z zanimanjem poslušali starega čebelarja, je zelo rad pripravil okusen čaj, sladkan z medom, ki ga je postregel v litrskem vrču. Tako je bilo vsak naslednji dan.

Ne vem in ne morem trditi, kaj se je zgodilo. Vem, da sem bila del teh čudovitih zgodb,  nikoli jih ne bom pozabila. S starim čebelarjem niso umrle zgodbe, njegov vnuk se je, kot naslednik čebelarja, vselil v to staro hišo in si rekel: »Vseeno mi je, če je stara, tukaj še vedno živijo čudoviti spomini na topel družinski dom. Nikoli več ne grem nikamor drugam.«