Matic Runjak, učenec 7. a, besede spretno plete v verze. Včasih tudi le za zabavo ali pa kakšno darilce. V svojih pesmih se pogosto loti zelo aktualnih tem. Tokrat je pesnil o nerazumljivi sreči, škodljivem spletu, slikah, polnih spominov, in vedno aktualni ljubezni.

SREČA

Starka hodi skoraj nezavestna po dolgi sivi cesti.
Mrzlo je,
a ona je brez rokavic.
Težko je,
a ona ne bo zavpila pomoči klic.

Obraz ima moker od poti,
a cesti se ne konca ne kraja zdi.

Podplat čevlja se ji je strgal.
Strgalo se ji je krilo
in steklo od ure se je razbilo.

Ruto okoli vratu si je preveč zategnila,
palica, na kateri ima culo,
pa se ji je zvila.

Gleda jo mesec.
Starka se mu zasmili.
Pogleda natančneje.
Kaj je to, kaj se ji pa godi?
Ne more verjeti,
starka se smeji.

Mesec si misli:
“To je prava sreča …”

SPLET

Pokvarjen ta svet,
ker obkroža ga splet.
Nima poante.
Otrokom so odrasli zdaj vzor,
samo če imajo palec na YouTubu obrnjen navzgor.

Daj no, svet!

SLIKE

Vse so črno bele in prašne,
na pogled celo strašne.
Gledam eno, ki je najlepša.
Malo mi je znana.
Na njej je majhna jelka,
na njej so ljudje.
Izgleda, da je bil božič.
Gledam, lovim s pogledom ljudi
in se zagledam.
“To sem jaz, to je moj spomin.”

LJUBEZEN

Ko besede ne povedo bistva,
govori ljubezen.
Ko ljubezen ne govori,
to ni pogovor,
ampak sovraštvo.