MI SE Z VLAKOM PELJEMO – V MUZEJ
Avtorica: Majda Pur, izjava Timotej Švajgl, 4. d

V četrtek, 17. 10. 2024, smo z vlakom odšli v Celje. Šli smo v Hermanov brlog. Spremljali so nas straši, nekatere tudi stari starši. V muzej smi šli le otroci, ker je bi muzej že poln. Najprej smo šli do sobe, kjer smo poslušali zgodbico Pod medvedovim dežnikom, potem pa smo na večji list narisali Hermana in nad njim dežnik. Nato smo šli do sobe z lutkami. Tam smo ustvarili svojo predstavo. Zelo zanimiv mi je bil prostor, kjer je merilnik, ki šteje,  koliko ljudi je na svetu. Izpisala se je številka 8.668.225.827. Po končanih dejavnostih smo šli z vlakom nazaj na Polzelo. Dan mi je bil zelo všeč. Timotej Švajgl, 4. d

Dogodek Mi se z vlakom peljemo  –  v muzej smo na OŠ Polzela skupaj s Hermanovim brlogom načrtovali v okviru projekta Evropska kulturna dediščina. V preteklih letih smo v okviru projekta raziskovali domači kraj, tokrat pa smo se odpravili nekoliko dlje.

V četrtek, 17.10.2024,  smo se otroci in učitelji oddelkov podaljšanih bivanj v družbi staršev, starih staršev, bratcev in sestric odpravili na popotovanje z vlakom v Hermanov brlog v Celje.

Po končanem pouku smo se skupaj podali do železniške postaje in počakali vlak, ki nas je odpeljal do Celja. Ker se nas je zbralo kar 180, smo na železnici predhodno zaprosili za dodatne kapacitete in se razveselili dodatnega vagona, ki nam je omogočil udobno vožnjo.

Več fotografskih utrinkov si lahko ogledate v spletnem albumu.

Po prihodu v Celje smo se sprehodili do Hermanovega muzeja, kjer smo se poslovili od staršev in starih staršev, saj je Hermanov brlog zaradi velikega števila otrok kar pokal po šivih. V družbi učiteljev in kustosinj smo se menjavali med tremi dejavnostmi – ogledali smo si čisto novo interaktivno razstavo Svet Hermanovih prijateljev,  ustvarjali po pravljici Pod medvedovim klobukom in čisto sami pripravili in zaigrali lutkovno predstavo. Čas je res hitro minil in že smo se poslovili od prijaznih gostiteljic ter se odpravili nazaj na železniško postajo, od koder smo se z vlakom po temi odpeljali nazaj domov.

Naslednji dan smo o doživetem pripovedovali vrstnikom, ki so ostali doma in jih spodbudili, da se tudi sami odpravijo v Hermanov brlog. Hermana Lisjaka sami sicer nismo srečali, lahko pa da bo doma, ko muzej obiščejo oni.

Toplo priporočamo vsem in upamo, da se kmalu odpravimo na kakšen nov potep.