NE PRAV HUD INTERVJU
Avtor: Matic Runjak, šolski novinar

Nekaj dni nazaj sem se kot šolski novinar odpravil v oddelek vrtčevskih otrok.  Spregovoril sem z dvanajstimi otroki. Bila je neverjetna izkušnja, ki bi jo rad delil z vami.

Matevž – 4 leta, Sara – 5 let,  Mia – 3 leta, Lana – 4 leta

Matevž mi je povedal, da se igrajo v kuhinji, in da on kuha, ostali pa mu pomagajo. Povedal mi je tudi, da se igra tako s puncami kot s fanti. Mia pa mi je povedala, da se igra s prijateljico Leo in Lano. Igrajo se z igračkami.  Prinesla mi je svojo, pozneje pa sem si ogledal še igračke od drugih. Videl sem vse – od tigrov do želvic in vitezov. Ker sem hotel izrabiti domišljijo malčkov, sem jim postavil, po mojem mnenju, enostavno vprašanje: Kako velika je šola? Ampak glej ga zlomka, ravno tukaj smo največ debatirali in naš končni sklep je bil: Če vas zanima, stopite na sveži zrak in si šolo na lastne oči oglejte. Domišljije malčkov nikakor nisem mogel ukrotiti, tako da  so mi tudi njihove misli ušle. Razlagati so mi začeli stvari, ki me niti niso zanimale, npr. koliko časa imajo božično smreko,  Matevž mi jo je celo opisal.

Mojca Pajenk, vzgojiteljica

Vzgojiteljica mi je povedala, da otroci ne čutijo nobene posebne spremembe zaradi prestavljanja otrok iz vrtca, najbolj je to čutila ona s sodelavko, čutili so tudi starši. Povedala mi je, da na začetku ni bila navajena, lahko bi rekli pripravljena na oskrbovanje otrok v šoli. Velikokrat se je zgodilo, da ni imela pri roki nekih običajnih stvari, kot na primer brisačke, robčke, a sta se z sodelavko znašli po svoje. Pozneje pa se je navadila in zdaj se imata s sodelavko super. »Tako ali tako imamo vrtec samo čez cesto in zmeraj smo tam dobrodošli, včasih celo hodimo na obiske v druge oddelke.« Povprašal sem jo, kako teče dan vrtčevskih otrok v šoli. Povedala mi je, da se najprej zberejo in potem se igrajo vsemogoče, vzgojiteljice pa jim tudi berejo pravljico. Potem dva dežurna otroka pripravita vse za zajtrk, nato se v krogu pogovarjajo o aktualnih rečeh (to je zdaj veseli december). Sledita igra in sadna malica. Imajo pa tudi različne dejavnosti, kot so likovne delavnice, igra senčnih lutk in podobno. Nato se gredo igrat na sveži zrak. Nedaleč nazaj jih je razveselil sneg, če pa vreme ni lepo, pa se gredo igrat v našo veliko telovadnico. Po igri kosijo in potem gredo malce zadremat. Pred odhodom domov se še igrajo in crkljajo. Vzgojiteljico sem vprašal, če jo je kdaj strah oz. če se mogoče boji, da bi večji šolarji kaj naredili otrokom in odgovorila mi je: »Srečo imamo, da je naša garderoba ločena od garderobe šolarjev. Kadar gremo tekom dneva ven, učenci opazite, da smo mi manjši. Vsak nam da petko, ko pridemo. Nekateri učenci imajo v našem oddelku celo sestre ali brate. Zadovoljna sem z obnašanjem otrok do naših najmlajših, zato me ni strah, da bi se jim zaradi njih kaj zgodilo.«

Moja radovednost se še ni ustavila. Pogovoril sem se še s štirimi otroki, in če ste z mano vztrajali do sem,  pojdite z mano do zaključka.