Osmošolci se vsako leto ob spoznavanju Aškerčeve pesmi Čaša nesmrtnosti preizkusijo v pesnjenju, in sicer na temo nesmrtnosti. Njihove glave seveda niso polne tako “težkih misli”, kot so misli Abduramana (princa, ki razmišlja o tem, zakaj mora umreti). Lovro MURKO, Tim HRIBAR in Glorija SATLER so zapisali pesem z naslovom Glažek nesmrtnosti.

GLAŽEK NESMRTNOSTI

Na polici mali glažek,
zdi se, da ima moč,
če ga spiješ, pravijo,
boš živel kar večno noč.

Mogoče je to le voda,
mogoče skrivni sok,
a pravijo, da ti lahko
daje čarobni rok.

Če hočeš bit’ nesmrten,
ne rabiš čudnih stvari,
le dobro se imej s prijatelji,
pusti sledi, kjerkoli si.

Lovro MURKO, 8. b

V rokah držiš ga, kristalni sijaj,
napolnjen z večnostjo, ki jo zvezde poznajo.
V njem večni šepet,
kot da bi čas tu obstal, ne gre naprej.

Počasi ga dvigaš. Občutiš ta blisk?
Nesmrtnost je v tebi ne v tistem požirku,
v srcu se skriva.
V glažku ni skrivnost, ni čarobne moči,
je le ogledalo, ki te k sebi vrne,
pokaže ti svet, ki ga nosiš na dlani.

V vsakem izdihu je večnost.

Tim HRIBAR, 8. a

Če si brez skrbi,
ti tvoje življenje diši.
A to ni večna sreča.
Kako si jo lahko priskrbiš?

Tako, da srečo deliš?
Tako, da doma ležiš
in se smrtnosti bojiš?

Tako, da glažek nesmrtnosti narediš,
ko hokus pokus vanj spustiš?

Smrtnosti se bojiš!
Najbolje je,
da srečo enostavno uloviš.

Glorija SATLER, 8. a