Marija Plaskan-Hodnik se je v pesmi lotila zelo aktualne teme – spletne objave, ki lahko uniči življenje.     

NESPAMETNA OBJAVA

Po hodniku hodi,
strah jo nekam
v neznano vodi.

Močno jo stiska,
vse nekaj povprek piska.
Kratek korak
je vedno daljši,
ponavlja se hitreje,
da ostala bi prisebna,
si do sto šteje.

Točno ve, kam gre,
zanjo po njenih stopinjah
hodijo še njegove peté.

Hodnik je tako svetel,
kot bi ga zloščil in pometel,
a zanjo to ne obstaja,
počuti se, kakor
da se po peklu sprehaja.

Pa se jo z dlanjo
že skoraj dotakne,
na glas jo ogovori,
ona ne posluša
in se mu izmakne.

Vse, kar je napisal,
bila je šala,
njej pa strla
sta se srce in glava.

Rane globlje so
kakor najgloblja jama,
krivdo nosi on in
tista nespametna objava.

Na robu mosta stoji,
ve, da druge ni,
lahko le uničeno
in boleče življenje živi.

Preden njegova roka
bi jo ujela,
jo je reka s sabo
za vedno vzela.

Marija Plaskan-Hodnik, 9. b