NE PRAV HUD INTERVJU
Avtor: Matic Runjak, šolski novinar

Nekaj dni nazaj sem se kot šolski novinar odpravil v oddelek vrtčevskih otrok.  Spregovoril sem z dvanajstimi otroki. Bila je neverjetna izkušnja, ki bi jo rad delil z vami.

Matevž – 4 leta, Sara – 5 let,  Mia – 3 leta, Lana – 4 leta

Matevž mi je povedal, da se igrajo v kuhinji, in da on kuha, ostali pa mu pomagajo. Povedal mi je tudi, da se igra tako s puncami kot s fanti. Mia pa mi je povedala, da se igra s prijateljico Leo in Lano. Igrajo se z igračkami.  Prinesla mi je svojo, pozneje pa sem si ogledal še igračke od drugih. Videl sem vse – od tigrov do želvic in vitezov. Ker sem hotel izrabiti domišljijo malčkov, sem jim postavil, po mojem mnenju, enostavno vprašanje: Kako velika je šola? Ampak glej ga zlomka, ravno tukaj smo največ debatirali in naš končni sklep je bil: Če vas zanima, stopite na sveži zrak in si šolo na lastne oči oglejte. Domišljije malčkov nikakor nisem mogel ukrotiti, tako da  so mi tudi njihove misli ušle. Razlagati so mi začeli stvari, ki me niti niso zanimale, npr. koliko časa imajo božično smreko,  Matevž mi jo je celo opisal.

Mojca Pajenk, vzgojiteljica

Vzgojiteljica mi je povedala, da otroci ne čutijo nobene posebne spremembe zaradi prestavljanja otrok iz vrtca, najbolj je to čutila ona s sodelavko, čutili so tudi starši. Povedala mi je, da na začetku ni bila navajena, lahko bi rekli pripravljena na oskrbovanje otrok v šoli. Velikokrat se je zgodilo, da ni imela pri roki nekih običajnih stvari, kot na primer brisačke, robčke, a sta se z sodelavko znašli po svoje. Pozneje pa se je navadila in zdaj se imata s sodelavko super. »Tako ali tako imamo vrtec samo čez cesto in zmeraj smo tam dobrodošli, včasih celo hodimo na obiske v druge oddelke.« Povprašal sem jo, kako teče dan vrtčevskih otrok v šoli. Povedala mi je, da se najprej zberejo in potem se igrajo vsemogoče, vzgojiteljice pa jim tudi berejo pravljico. Potem dva dežurna otroka pripravita vse za zajtrk, nato se v krogu pogovarjajo o aktualnih rečeh (to je zdaj veseli december). Sledita igra in sadna malica. Imajo pa tudi različne dejavnosti, kot so likovne delavnice, igra senčnih lutk in podobno. Nato se gredo igrat na sveži zrak. Nedaleč nazaj jih je razveselil sneg, če pa vreme ni lepo, pa se gredo igrat v našo veliko telovadnico. Po igri kosijo in potem gredo malce zadremat. Pred odhodom domov se še igrajo in crkljajo. Vzgojiteljico sem vprašal, če jo je kdaj strah oz. če se mogoče boji, da bi večji šolarji kaj naredili otrokom in odgovorila mi je: »Srečo imamo, da je naša garderoba ločena od garderobe šolarjev. Kadar gremo tekom dneva ven, učenci opazite, da smo mi manjši. Vsak nam da petko, ko pridemo. Nekateri učenci imajo v našem oddelku celo sestre ali brate. Zadovoljna sem z obnašanjem otrok do naših najmlajših, zato me ni strah, da bi se jim zaradi njih kaj zgodilo.«

Moja radovednost se še ni ustavila. Pogovoril sem se še s štirimi otroki, in če ste z mano vztrajali do sem,  pojdite z mano do zaključka.  

Nika – 4 leta, Aleksander – 4 leta, Mark – 4 leta, Zoja – 4 leta

Najprej me je zanimalo, ali v vrtcu mogoče jedo na tleh.  Vsi štirje so mi v en glas odgovorili, da NE! Po kratkem smehu me je Zoja vprašala, če mi šolarji jemo kosilo na tleh. Na žalost sem ji moral odgovoriti, da ne, čeprav bi bilo zanimivo videti, kako bi to izgledalo. Povedali so mi, da radi spijo, ter da jim vzgojiteljice določijo, kje spijo. No, kljub spancu pa Aleksander raje spi doma. Za konec sem otroke povprašal, kaj želijo biti, ko bodo veliki. Zoja mi je povedala, da bo imela 100 služb,  Nika pa bo imele katerokoli službo – samo da bo lahko nekaj delala. Aleksander je rekel: »Jaz pa bom vitez, ko bom velik. Imel bom ščit in meč«. Tako mi je še naslednjih nekaj minut razlagal, kaj vse ima vitez in kaj vse bo imel on, ko bo vitez. Toliko je razlagal, da ga je Zoja ustavila in mu povedala: »Aleksander, preveč govoriš!« No, Mark pa ni bil skoncentriran na to, kaj bo, ko bo velik, ampak kaj bo, ko bo star. Povedal mi je, da ko bo on dedi, bo imel delavnico in bo delal v njej vse, kar je mogoče.

Vsi, ki ste mislili, da bo to nek hud intervju, ste se zmotili. To je samo besedilo, ki predstavlja, kaj se zgodi, če združiš domišljijo šolskega otroka z domišljijo vrtčevskega otroka – ena velika (Bog ve, če resnična) zgodba.

Hvala, ker ste si vzeli čas za branje.