Kot vsako leto smo v tednu otroka tudi letos razpisali nagradni natečaj. Komisija v sestavi učiteljic slovenščine Mojce Cestnik, Marije Kronovšek in Karmen Zupanc ter knjižničarke Alje Bratuša je zadnji teden v januarju 2025 pregledala 42 literarnih besedil, ki so prispela na razpis natečaja ob tednu otroka 2024 na temo »Otrok, nepopisan list«. Teme, ki so učence vodile pri ustvarjanju, so bile:

• Ob igri spoznavam prijatelje
• Kako se zgradi prijateljstvo?
• Moje otroštvo in otroštvo mojih starih staršev
• Ne bi mogel živeti brez …
• Na poti odraščanja me najbolj moti …
• Ne bom tiho in ne bom gledal stran
• Krivica boli
• Tudi boj za boljši svet se začne z drobnim korakom
• Odnosi, ki bolijo, in odnosi, ki osrečujejo
• Življenje piše nenavadne zgodbe

 

 Pohvale  s knjižno nagrado so prejele …

• Ela Cizej za pesmi Ob igri spoznavam prijatelje, Ne bi mogel živeti brez… in Ne bom tiho in ne bom gledal stran, mentorica Marija Kronovšek
• Ajda Čremožnik za cikel pesmi in haikujev na temo natečaja Otrok, nepopisan list, mentorica Marija Kronovšek
• Marija Plaskan Hodnik za pesmi Življenje piše nenavadne zgodbe in Nespametna objava, mentorica Mojca Cestnik
• Matic Runjak za pesem Ravna črta?, mentorica Karmen Zupanc
• Loriana Turnšek za pesmi Tudi boj za boljši svet se začne z drobnim korakom, Moje otroštvo in otroštvo mojih staršev in Ne bom tiho in ne bom gledala stran, mentorica Marija Kronovšek
• Ema Zabukovnik za spis Ne bi mogla živeti brez …, mentorica Mateja Škafer

 

Preberite vsa nagrajena besedila …

OB IGRI SPOZNAVAM PRIJATELJE

V šoli so se naše poti združile,
ob igri so se prijateljske vezi krepile.
Seveda smo imeli tudi kak slab dan,
ko prišel si v skupino nenaspan.

Za igrače včasih smo se borili,
komu tudi kakšno buško naredili.
A pravi prijatelj ti nezgodo oprosti,
tvoja malenkost pa naslednjič se njegovi muhi prilagodi.

Če nekdo te žali in odriva,
odrasla oseba pa na to se ne odziva,
vedi, da to ne bo tvoj prijatelj nikdar,
zato zbeži stran kot vihar.

Ela Cizej, 9. c
Mentorica: Marija Kronovšek

 

NE BI MOGEL ŽIVETI BREZ …

Kaj je tisto, kar nas pokonci drži?
Svoboda, družina, veselje ali prijatelji?
V življenju je veliko stvari,
brez katerih si dneva ne moremo predstavljati.

Jaz težko bi živela brez mame,
ki vsak dan me nežno objame.
Tudi brez očeta svet bil bi prazen,
ker on je vsak dan do mene prijazen.

Kaj brez brata bi počela?
Tudi brez prijateljev ne bi smisla imela.
Svobode za nič na svetu ne bi dala,
saj brez nje živeti ne bi znala.

Vsak dan se srečamo še z veliko rečmi,
s katerimi svet se lepši zdi.
A materialne dobrine ne prinesejo ti sreče,
pa lahko jih je polne vreče.

Ela Cizej, 9. c
Mentorica: Marija Kronovšek

 

NE BOM TIHO IN NE BOM GLEDAL STRAN

Turoben je dan, brez sonca obsijan.
Sivina brenči in v vsak korak se ti pripoji.
V težkih trenutkih je najbolj hudo,
ko nimaš nikogar, da ti ponudi roko.
Krivica boli,
laž smrdi,
brezbrižnost srca zaledeni,
zloba, ta pa vse razgradi.

Če vidiš, da nekaj ni prav,
počakaj, mogoče pred tabo tega ni nihče zaznal.
Pomagaj, postoj, ne bodi kot stroj,
za nekoga hitro lahko si heroj.

Ela Cizej, 9. c
Mentorica: Marija Kronovšek

 

SENCE MED NAMI

iz koprenastih oblakov se na
ulice, hiše, vrtove, igrišča
in ljudi
zapleta vse več senc
ki se vrtinčijo v trnju zaraščenega gozda
in ta je nekoč še poznal melodije sonca

vse več sovraštva išče
zatišje v nemirni atmosferi
ki vsakdanjim besedam in pozdravom
odpira obcestne jaške
kamor se izlivajo
da dokončno pristanejo
v kanalizaciji

tako med nami, otroki, v srcu prebiva
neizgovorjena beseda
ki danes prerašča grmovja v parku
in raste iz šopov jagod
ki sedaj veselo
gnijejo

 

NOSTALGIJA

»Hiša ni muzej,«
so rekli
pa vendar vsakič
ko želiš prebarvati steno
nikoli ne dosežeš tistega kotička za leseno omaro
ker tvoje roke so vselej prekratke
da bi s čopičem zabrisale pozabljene sledi
voščenk, plesni, stare oluščene barve in prstnih odtisov
ki so tukaj molčali

vendar najlepše bistvo je skrito očem

tedaj šele spoznaš, kako neizogibno je dejstvo
da vsi spomini enega prostora
majhne otroške sobe
v nebo skozi štiri stene izpuhtevajo
smešno neboleče

HAIKUJI

Kot drobne ptice   
najraje se vračamo 
v domače gnezdo.

Otroštvo skrito
v škatlah na podstrešju
grizejo miši.

pod cvetočo češnjo aprila

je sedel v suho travo
in na deblo naslonil hrbet
da je začutil kako ga lubje zbada v kožo
pravzaprav ljubkuje
kot bi bilo živo

cvetenje nad njegovo glavo
in dišeča svetloba
sta v njem vzbudila déjà vu

zmanjkalo mu je pridevnikov
s katerimi bi opisal spomine otroških dni
ki so kot bi kapljali z oblakov
preplavljali njegov um

na isto češnjo dvanajst let kasneje
po zadnjem igranju z oguljeno nogometno žogo
na istem mestu
je v živo lubje vrezal letnico
v znak lastne minljivosti

 

MARSIKAJ IMA SMISEL

Čisto vsaka cvetlica
ima svoj sladkast vonj po pomladi
in gozd po neurju drugače diši.
Diši po celjenju.
Vsak metulj po zraku
riše svojo nevidno sled,
a drugače metulji po nebu,
ter na svoj način
pritajeno izrisuje podobe
iz toplih majskih dni,
ki trkajo na vrata sedanjosti.

Vsaka pomlad prinese
veselje,
upanje,
radost
novemu popku, ki sluti cvet,
da bo lahko po svoje nežno šelestel v vetru.

Čisto vse ima smisel …

Tudi dejstvo in pomembna otroška lekcija,
da ko dozorijo breskve,
in si rečeš,
da boš pojedel še eno,
je ravno ta slednja,
črviva.

DOMAČE GNEZDO

Zazrli smo se v svobodne ptice, ki letijo
izza rešetk naše kletke, ki ne pozna neba,
z zapestji v verigah, ki hromeče nas držijo
priklenjene v spletkah tega krutega sveta.

Vse dobro je že davno nekam izpuhtelo
skozi dejanja in govorice brezčutnih ljudi,
ki še ne vedo, kaj vse je s tem doletelo
hrepeneče in nedolžne otroške oči.

A otroci verjamemo v sladkost svitanja
sonca in ne senc, ki upanja naša morijo,
da končno lahko res bi rekli brez očitanja,
da naše velike sanje o dobroti še živijo.

In vemo, da nekoč bomo visoko leteli
kot drobne ptice na nebu z nekom,
ko na sebi verig ne bomo več imeli,
ki s težkim srcem pravimo jim dom.

SVOBODA V KLETKAH

Ob žametnih jutrih otroci radi poslušamo
žvrgolenje, čivkanje in petje ptic,
saj razumemo
njihovo govorico in občudujemo njihovo letenje po nebu,
ker so tako svobodne.
»Zagotovo morajo biti naveličane letenja,«
rečejo odrasli.
»Vendar one jadrajo in le za hip pristanejo na dimniku,«
rečemo mi.

molčeča tišina

»Tudi ptice so priklenjene,«
še rečejo odrasli.
Otroci pa odgovorimo:
»Tudi mi smo kot ptice, čeprav smo priklenjeni na tla,
smo neomajno svobodni.«

odrasli zavidajo

zato so zanje naredili kletke

UGRIZ RESNICE

Sneguljčica z veseljem sprejme
jabolko iz košare.
Tiso strupeno.
(Zame? Zate? Zase?)

»Seveda ga ne bo pojedla,« rečete.
Ona pa izbere še najbolj gnilo.
Sedem jih odnese tudi
svojim prijateljem palčkom.

Pravzaprav niso prijatelji,
Sneguljčici njihovo škripajoče petje para živce,
saj hudičevo dobro ve, da jo izkoriščajo.
Ponudi jim jabolka.
Sedaj jih skupaj žrejo prav veseli.

Čisto vsi delamo napake,
ampak koga briga,
ker Sneguljčica se sedaj zaveda,
da smo vsi v isti fazi razkroja.

BEG

tečem stran od krutega sveta
ne ustavljam se
zdi se kot da utrujena narava diha z mano
in ne vem ali diši po trobenticah
izgubljenih sanjah
ali vsem izgubljenem
ker iz molka v molk
hlastajo nestrpni otroški koraki
ki škripajoči pod peskom ki ne spotika
bežijo pred vsem slabim

ustavi me razpotje

srce mi razbija, tolče, bije
v ritmu toka mojih misli
in srce
ah srce
ne ve kaj bi izbralo
levo samotno gozdno stezico,
vendar ne vem kam vodi
ali uhojeno enolično pot
čutim da bo nekaj v meni počilo
če je to srce
si rečem
potem naj poči sedaj

 

ZLAT OKVIR NEUPOŠTEVANIH PRAVIL

»Dvigni levo roko v zrak.«
Dvignem levo roko v zrak.

»Pomakni se za dva koraka v desno.«
Pomaknem se za dva koraka v desno.

»Nasmehni se in prijazno pozdravi.«
Nasmehnem se in prijazno pozdravim.

»Ne jej tega.«
Ne pojem tega.

»Ne naredi tega.«
Naredim to.

Čutim olajšanje, ko se končno
iztrgam iz nevidnih vezi,
ki jih upravljajo ljudje,
da bi živeli v popolnem svetu brez napak
in bi skupaj zbledeli
kot pozabljena stara slika na plesnivi steni,
okvirjena v zlatem okvirju pravil.

Vedno se slepo pustimo živeti
kot žive marionete
in se le sprašujemo,
kdaj se bo lutkar naveličal vodenja telesc
preko po meri narejene scene.

In ko lutka dokončno razpade,
se zlomi na tisoč mozaikov,
ostane le še tragedija.

Pesmi  Sence med nami, Nostalgija, Haikuji, pod cvetočo češnjo aprila, Marsikaj ima smisel, Domače gnezdo, Svoboda v kletkah, Ugriz resnice, Beg, Zlat okvir neupoštevanih pravil je zapisala …

Ajda Čremožnik, 9. c
Mentorica: Marija Kronovšek

ŽIVLJENJE PIŠE NENAVADNE ZGODBE

Naše življenje polno
načrtov je,
vsak v svoje cilje
in zmage zre.

Ko še tako natančne
plane naredimo,
vse uskladimo,
nekaj pride vmes
in vse podre.
Toda kar se
spontano zgodi,
najlepše spomine
v življenju naredi.

Slabe in žalostne
stvari se samo zato zgodijo,
da lahko tiste dobre še
lepše cvetijo in nam
življenje osvetlijo.

Ko dan zamenja noč,
na temni podlagi
nešteto trenutkov sveti,
ti pa so v tople občutke objeti.
Kjer je noč najtemnejša,
je vsaka zvezda svetlejša.

Marija Plaskan-Hodnik, 9. b
Mentorica: Mojca Cestnik

NESPAMETNA OBJAVA

Po hodniku hodi,
strah jo nekam
v neznano vodi.

Močno jo stiska,
vse nekaj povprek piska.
Kratek korak
je vedno daljši,
ponavlja se hitreje,
da ostala bi prisebna,
si do sto šteje.

Točno ve, kam gre,
zanjo po njenih stopinjah
hodijo še njegove peté.

Hodnik je tako svetel,
kot bi ga zloščil in pometel,
a zanjo to ne obstaja,
počuti se, kakor
da se po peklu sprehaja.

Pa se jo z dlanjo
že skoraj dotakne,
naglas jo ogovori,
ona ne posluša
in se mu izmakne.

Vse, kar je napisal,
bila je šala,
njej pa strla
sta se srce in glava.

Rane globlje so
kakor najgloblja jama,
krivdo nosi on in
tista nespametna objava.

Na robu mosta stoji,
ve, da druge ni,
lahko le uničeno
in boleče življenje živi.

Preden njegova roka
bi jo ujela,
jo je reka s sabo
za vedno vzela.

Marija Plaskan-Hodnik, 9. b
Mentorica: Mojca Cestnik

 

 

RAVNA ČRTA?

Življenje piše nenavadne zgodbe,
ker navadne pač ne štejejo.
Mogoče pa življenje ne zna delati navadnih zgodb …

Mogoče pa se zdijo samo nam nenavadne …

Življenje piše spise.
V njih našo podobo riše,

si podatke izmišlja in dejanja zapleta,
ker nezapletenega pač ni sveta.
Skicira in barva svoje junake
in predstavlja si nas take,
kakor želi si sam – dobre in poštene.

Piše in piše dneve in noči,
piše in piše na tisoče strani.
Včasih si poje,
včasih si sika.
Včasih ga slišim,
poje, dokler ni pika.

A pisati je težko.
Napak se ne da zbrisati.
Življenje lahko zgodbo samo enkrat napiše,
ker preteklost nikdar se ne izbriše.

Zakaj pa sploh življenje piše?
Življenje piše, ker drugega ne more.
Življenje piše, ker drugega ne zna.
Življenje pa predvsem piše lepe zgodbe,
ki napolnijo oko s solzami,
da lahko jih poslušamo mi in vsi za nami.

Kaj pomeni, da življenje piše nenavadne zgodbe?
Pomeni, da je poln presenečenj,
da ne veš, kaj je za tabo,
da ne veš, kaj je za vogalom.
Življenje je polno uspehov in razočaranj.

Zakaj pa so vedno v življenju padci in vzponi?
Zakaj ni življenje vedno svetleče?
Zakaj včasih nas kam v temo zvleče?
Zakaj ni življenje ves čas toplo, kakor poletno sonce?
Zakaj ni omamno, kakor spomladanski s sadjem posajen vrt?
Zato, ker ravna črta pomeni smrt …

Avtor: Matic Runjak, 7. a
Mentorica: Karmen Zupanc

 

TUDI BOJ ZA BOLJŠI SVET SE ZAČNE Z DROBNIM KORAKOM

Nežen glas upanja šepeta v noč,
da droben korak ima največjo moč.

Le en majhen korak,
četudi siromak,
v tišini se prične,
v ljubezni takrat še nihče.

Otroška roka nežno svet dotika,
nikomur nič ne podtika.
Srce je čisto, brez madeža,
brez lis, kot nepopisan list.
Njegova iskrenost, kot jutranja rosa,
beseda resnica, ne obljuba bosa.

Vzgoja ga vodi,
včasih tudi sodi.
Družba kaže kraje neznane,
na pot se podaja, smeh razdaja.

Vsaka mala gesta
droben je korak do boljšega mesta.

Boj za pravico v srcu se budi,
kot vulkan, ki nikoli ne zaspi.
V iskrenosti je moč, ki združuje ljudi,
v čistem srcu otroka svet boljši živi.

Naj drobni koraki te geste širijo,
da boljši svet povežejo.
Vsak boljši svet je zgrajen iz sanj,
ki začnejo se s korakom v skupen dan.

Naj vsak otrok ima priložnost za sanje,
za rast, razvoj in mirno spanje.

Loriana Turnšek, 9. c
Mentorica: Marija Kronovšek

 

MOJE OTROŠTVO IN OTROŠTVO  MOJIH STARŠEV

Na čudovit sončen dan
se odpravim stran,
stran od ekrana,
stran od vsakdana.

Tavam po mestu,
počutim se kot pri testu,
stiska v srcu,
kot prvi dan v vrtcu.

»Le kje so vsi?«
se sprašujem,
globoko premišljujem.
»Se res spremenil je ta svet?
Otroke pogoltnil je splet?«

So se otroci včasih lovili?
Nova prijateljstva gradili?
Raziskovali kotičke so čudovitega mesta,
v nepoznane kraje vodila jih je cesta?

Danes sama tavam naokrog,
želim si, da bilo bi z mano veliko otrok,
da z roko v roki skupaj odkrivali bi čudovit svet,
da z otroškim smehom bil bi prežet.

Z otroškim očesom opazovali bi potok plesoč,
Opazili, kako zvezde plavajo v noč,
čutili srečo v majhnih stvareh
in brez sramu kazali iskriv nasmeh.

Loriana Turnšek, 9. c
Mentorica: Marija Kronovšek

 

NE BOM TIHO IN NE BOM GLEDALA STRAN

Stiska v srcu,
ko gledam ta svet,
krivičen, hladen,
poln bolečih besed.

V meni plamen gori,
milijone besed kriči,
ta svet, krivica me mori,
nimam moči.

Ne bom zdržala,
zdaj bom svetu zakričala,
sem otrok, ki ima svojo moč,
ne bom čakala, prišla je ta noč.

Ne bom zatisnila oči,
ne bom se obrnila,
vsaka moja beseda je seme,
ki v srca se bo zasadila.

Ko v očeh otroka zrcali se strah,
ne bom le priča,
ne bom kot prah.

Vsaka beseda bo plamen v temi,
trdno stala bom na majavih tlemi.
Ne bom se uklonila,
ne bom se skrila,
moj glas je iskren in ne bo nem.

Hočem svobodo,
hočem pravico,
za vse, ki trpijo,
za vse, ki bežijo.

Ne bom tiho,
ker verjamem v sanje,
verjamem v svet,
kjer ljubezen preseže kruto stanje.

Verjamem v iskre v očeh,
verjamem, da imamo moč v dlaneh,
da podamo si roke
in premaknemo gore.

Moj glas postal je pesem,
zdaj lahko ležem,
večno zapisana na nepopisanem listu,
neustrašna, silno glasna,
naj širi sporočilo v svet,
da otroci smo upanje,
da ne bomo se zlomili,
da se ne bomo obrnili,
za pravico se bomo borili.

Loriana Turnšek, 9. c
Mentorica: Marija Kronovšek