Monthly Archives: julij 2022

Zaključna prireditev s podelitvijo priznanj

V petek, 24. junija,  smo se po prvi šolski uri učenci OŠ Polzela zbrali v veliki telovadnici šole in pričela se je proslava ob dnevu državnosti. Na prireditvi ni bilo devetošolcev, ki so pouk zaključili že prej,  ter tretješolcev, ki so se iz šole narave vrnili šele v popoldanskem času, zato je za njih podelitev potekala takrat. 
Na začetku smo seveda zapeli himno, nato pa se je prvi del proslave, ki je bil namenjen državi in kulturi, pričel. V ta del je bil vključen tudi del literarno-glasbenega večera Pridi, dala ti bom pesem, ki je potekal na začetku junija. Dogajanje so seveda popestrili številni pevci in glasbeniki s svojimi točkami. Drugi del proslave je bil namenjen podelitvi priznanj učencem z uspehi, vrednimi pohvale in aplavza. Vse skupaj je potekalo tako, da je ravnateljica Bernardka Sopčič najprej predstavila dosežke posamezne generacije, nato pa je sledila podelitev. Po vsakem triletju je sledila glasbena točka.
Po končani podelitve je sledila še zadnja pevska točka, nato pa smo učenci s skupaj učiteljicami odšli v svoj matični razred.

Izabela Veber, 8. č

Valeta

V sredo, 15. 6. 2022, se je v športni dvorani OŠ Polzela ob peti uri popoldan pričela valeta letnika 2007. Valeto smo ustvarili izbrani učenci treh oddelkov pod vodstvom učiteljice Mojce Cestnik. Prireditev smo načrtovali že od marca in jo zasnovali kot TV-šov z naslovom Naša zadnja beseda.
Šov je bil sestavljen iz treh sezon, te pa iz treh epizod (epizode predstavljajo leta, sezone pa triletja). Vsaka epizoda je bila predstavljena drugače: kot novica, intervju, kviz, poročilo, z glasbo in plesom. Na vesel, zabaven, a tudi ganljiv način smo predstavili naših izjemnih devet let pod soncem z mavričnimi krili. Seveda smo odplesali tudi nekaj plesov, ki smo se jih naučili pod budnim očesom gospe Anja Gojković. Zapel je naš bend, ki ga je usmerjala Mija Novak. Na koncu je ravnateljica najuspešnejšim udeleženkam in udeležencem podelila bronasta, srebrna, mavrična in zlata priznanja šole. Za vpis v zlato knjigo je poskrbela Mojca Kacjan.
Vsi bi opisali valeto kot nepozaben dan. Nekaj najpomembnejšega je v prvih devetih letih šolanja. Pa ne verjamem, da je temu kdo od nas sploh verjel. Učiteljice so nam šle že na živce z vsakdanjim “Tam boste zadnjič stali vsi skupaj – in nikoli več”. Na vajah smo bili že naveličani ponavljanja in glasov po mikrofonu. A ko je šlo zares, ko smo res zadnjič stali vsi skupaj,  je čisto vsakega vsaj malo stisnilo pri srcu. Mislim, da lahko v imenu celotne generacije povem, da bomo pogrešali razmajane mize, vroče učilnice in star, pokvarjen zvočnik. Ker kljub vsem potu in trudu, ki smo ga vložili, vemo, da je vsak od nas del velike zgodbe, katere konec še ni znan, a verjamemo, da bo dober.

Vse mine! Devet let  preživel sem v tej šoli učeni,
a sedaj mi je, ko da se nekaj trga v meni
in skoraj, skoraj ne bi  hotel v svet.
(Prirejeno po pesmi Cirila Zlobca).

Iva Ćurković, 9. razred

Fotografiranje: REHAR MEDIA