DOM JE TAM, KJER JE LJUBEZEN

Kjer smo doma,
le ljubezen velja.
Kjer je naš dom,
ljubezni je zvon.

V naših očeh se veselje iskri,
takrat vemo, kjer je dom, tam se živi!
Pa ne pomeni živeti, ko le srce nam še bije,
resnično živeti pomeni
ljubiti, biti ljubljen in ko solza se sreče izlije.

Vedeti, kje so ljudje, za katere se živi,
vedeti, kje se ljubezen iskri,
ko naše srce odpre se do dna,
takrat vemo, da smo resnično doma.

Hana Dušič, 9. a

Dom je tam, kjer se počutim ljubljenega,
čutim toplino v srcu, čutim se povezanega.
Dom je tam, kjer so moji starši in brat doma.
Dom je tam, kjer se razvijam, učim in igram.
Dom je tam, kjer toplo zaspim in se srečen zbudim.

Anej Štorman, 9. a

O ta ljubezen,
ljubezen moja,
ljubezen je tam,
kjer sem doma.

Domov hodim rada,
ker vem,
da me tam nekje
ljubezen čaka.

Doma se počutim varno
in brez skrbi,
ker sem obdana
s polno ljubezni.

Upam, da tako
ostane za vedno,
ker ni lepšega
kot biti doma,
obdan z ljubeznijo.

Lucija Kronovšek, 9. a

Dom ni nujno velika hiša in krasen bazen,
lahko je le škatla za čevlje in topel objem.

Ker ljudje na različnih koncih sveta živimo,
različne domove si vsi razdelimo.

A važno je,
da je v vseh domovih ljubezen enaka
in se od človeka do človeka širi vsaka.

Luka Jankovič, 9. a

Vsepovsod sem prebivala,
povsod sem živela,
srečala sem mnogo njih,
ki mimo mene so odšli.
In vendar spoznala sem,
da sama bi ostala,
če družina ne bi mi ob strani stala:
ta, ki mi daje upanje,
ko nihče ne verjame mi,
nihče ne zaupa mi,
nihče ne prisluhne mi,
nihče,
ostanejo le dom, družina in ti.

Neža Trbežnik, 9. a

Dom.  Kaj zate je dom?
Sprašujemo se celo življenje,
poskušamo razumeti, to sprejeti.
Dom. Dom je tam, kjer nekaj veljam,
kjer čustva ljubim ljudem izdam,
kjer ljubezen tudi drugim dam.
Je nujno, da dom je tam, kjer živiš,
kjer zavetje si z družino deliš?
Vsekakor ne.
Dom. Dom je tam, kjer je ljubezen,
tista bolezen,
zaradi katere svet je lepši in dom zato toplejši.

Sara Andročec, 9. b

Moj dom je v vasici,
Savinjski lepotici,
ki se Založe imenuje
ter predvsem dobre in tudi malo radovedne ljudi povezuje.

Založe so domačinom prijazna vas,
saj pomenijo nekaj vsakemu izmed nas.

V Založah je lepa narava.
Tajht imamo,
blizu njega Novi klošter stoji,
Pušnikov hrib pa lep pogled na Polzelo podari.

Kjer je moja družina,
je moj dom,
in ta moj dom je v Založah,
mnogim poznan
kot urejena in polna rož rumena kmetija.

Vsakdo je dobrodošel pri nas;
če se le da,
pa si zanj tudi vzamemo čas.

Težko brez Založ zdržim,
še težje pa je,
ko se od družine za kakšen dan poslovim.

Dom ni hiša vsaka,
ampak je dom tam,
kjer rad preživljaš čas.

Zaradi ljudi, ki jih imam rada,
svoje družine,
mi je biti doma
zares lepa navada.

Katarina Rakun, 9. c

Dom je tam, kjer je ljubezen,
čeprav se nam zdi včasih brezvezen.

Doma smo zmeraj dobrodošli,
četudi smo že odšli
in starši mislijo, da nas več ni.

Doma smo tam, kjer nas imajo radi,
tastari in tamladi.

Nika Verdev, 9. c

DOM JE TAM, KJER JE SRCE

Dom in ljubezen dve isti poti,
le kam čas beži, le kam čas beži?
Ljubezen družine pogreje srce,
ko to zboli in osami.
Dom in ljubezen dve isti skrbi,
kajti brez tega človek v temi
ne najde luči, ne najde luči.
Trenutki topline in dotiki srca,
premalo ljudi v teh časih prepozna.
Virus, bolezen, skrb in težavo
ljudje velikokrat ne damo v pozabo.
A dom in ljubezen povežeta nas,
da temu virusu ne damo oblasti.
Ko enkrat spoznamo moč srca,
tudi razdalja nima moči,
da razdrla naša čustva bi.

Lara Kramberger, 9. b

SRCE JE ZVRHANO SREČE. TO NORO SRCE.

Vsak dan se sprašujem,
od kod vsem toliko sreče.
Mene skoraj vsak dan
po stopnicah v šoli meče.

Na spraševanju vedno dobre ocene.
Ali od sreče
ali ker mi učiteljica znanje iz glave vleče?

To je zdaj vprašanje,
na katerega nihče ne more odgovoriti,
niti znanstvenik se tega ne more naučiti.

Ne zavedaš se, da za to krivo je srce,
čeprav tega nobeden ne ve.

Aneja Jesenek Rojšek, 9. a

Prišel je dan, ko na svet
prijokalo je moje mlado srce.
Bilo je nežno kot cvet,
a žareče kot sonce rumeno.

Dnevi so prišli in odšli,
mi včasih ujezili so srce,
a temni trenutki so hitro obšli,
to moje veselo srce.

Srce moje postalo je ljubljeno,
iz dneva v dan je bolj zaljubljeno.
Postalo je ocean moje sreče,
oh, ti srce moje dehteče.

Moje srce razbija kot noro,
to stanje naj traja in traja.
Vedno naj stiska in bije noro,
neumorno naj nagaja in razgraja.

Taja Ferlež, 9. a

Jaz vidim tebe
tu zraven sebe.
Midva sva lep par,
tvoje srce mi je dar.

Ko žalosten bo dan,
te ne bom pustil samo,
moja misel bo vedno s tabo.

Za vedno bom s teboj.
Ti si moja roža,
ki me zjutraj po licu boža.

 Tevž Trobina, 9. a

Ko pogledam ga,
srce moje poskoči,
vsa osupla gledam ga,
kot da z Marsa padel je.

Izza vogala že bliža
princesa njegova se,
našminkana in nasmejana,
vsa srečna prihaja.
Jaz pa gledam samo,
kako v objem skočita si,
sama stojim,
z žalostnim pogledom gledam ju.

Njuno srce je zvrhano sreče,
skupaj sta vsepovsod,
darila, polna sreče, si izmenjujeta,
zaljubljeno za roke držita se.

Kljub dejstvu, da veliko prijateljev imam,
še vedno težko pogledam ju,
saj srce moje še vedno ponori ob pogledu nanj.

Zavedam se, da večno sama menda ne bom,
še vedno pa lahko s ponosom
šov Ljubezen po domače obiščem.
Tam lahko zagotovo srce, zvrhano sreče, najdem.
Oh, to noro srce!

Eva Satler, 9. c

TO NORO SRCE

To noro srce me veče domov,
domov, kjer sem se igral kot otrok.
Srce je doma najsrečnejše,
ko sonce posije na hišo
in senca pade za hišo.

To noro srce me vleče domov,
ko po svetu hodim in razmišljam,
kako je doma lepo.

Janez Vošnjak, 9. a

DAN IN NOČ

In bil je siv dan v sivi Ljubljani.
V sivi mercedes siv človek je stopil.
Po sivi je cesti drveče peljal.
Ko črn je maček čez cesto stekel
in sivi oblak naznanjal je pekel,
ko je rdeč curek čez cesto stekel,
siv človek besede takrat ni izrekel.

In padla je črna noč nad črno Ljubljano.
Ko črna je Luna svetila Zemlji,
ko črni je potok žlobudral v temi,
ko črne skoz’ okno so zrle oči,
črne oči sovine tiste noči.
Siv človek v črni je sobi spal,
ko pod črno zemljo potres je nastal.
Dvignil s stropa se črn je prah,
padla na tla s stene črna je slika,
sivemu človeku v srce sejal strah,
slišal nihče ni več glasnega krika,
ko na črnih je tleh siv človek obležal.

Tim Cizej, 9. b