MLADI PLANINCI NA RAŠICI
Avtorica: Tanja Podpečan, mentorica mladih planincev

Mladi planinci OŠ Polzela  in PD Polzela smo se v soboto, 21. 3. 2026, udeležili planinskega pohoda zelo priljubljene izletniške točke v bližini Ljubljane. Tokrat nas je pot vodila na Rašico.

Za šolo na Polzeli smo se zbrali ob 8. uri in se z avtobusom odpeljali do Trzina in se mimo gradu Jable povzpeli na Rašico. Pot je bila prijetna in ne preveč zahtevna. Z vmesnimi postanki smo po uri in pol hoje prišli na vrh in se povzpeli tudi na razgledni stolp, kjer je bil čudovit razgled na Šmarno goro in okoliško hribovje. Pri planinskem domu na Rašici smo se okrepčali z malico iz nahrbtnika, se družili v naravi  in si uredili planinski dnevnik, ki je zopet bogatejši še za en planinski pohod.
Nato smo se počasi po krožni poti odpravili proti Črnučam, kjer nas je čakal avtobus. Prijetno utrujeni in polnih lepih doživetij smo se ob 15. uri vrnili na Polzelo.

V mesecu maju nas čaka še zaključni pohod, in sicer na Ratitovec, ki bo potekal 9. 5. 2026.  To bo družinski zaključni pohod, na katerega ste vabljeni  prav vsi mladi planinci skupaj s starši, starimi starši, brati in sestrami.

Fotografije planinskega pohoda si lahko ogledate v SPLETNEM ALBUMU.

RIM IN VATIKAN
Reportaža

Avtorica: Tisa Senčar, šolska dopisnica

Začelo se je, ko smo se v ponedeljek zjutraj ob 3.30 odpeljali proti Trstu, kjer nas je čakal vlak s kar dvanajstimi zelo dolgimi vagoni. Peljali smo se kar 251 km/h. Vozili smo se pet ur in pol. Pot je bila sicer naporna, ampak vseeno zabavna.

Šli smo s prijatelji, zato je bilo potovanje še toliko bolj zabavno.

Ko smo prispeli v Rim, sem se čudila velikanski železniški postaji. No, v bistvu ni bila tako velika, ampak če zraven vključiš še podzemno železnico, se počutiš kot igla v kupu sena.

Pojdimo zdaj k bistvu našega tridnevnega potovanja. Prvi dan smo si ogledali Vatikan. Trg pred baziliko Sv. Petra je bil veličasten. Stebri, ki so obdajali trg, so bili velikanski, na vrhu stebrov pa so bili kipi vseh papežev do zdaj. Cerkev v Vatikanu je ogromna. Povzpeli smo se tudi na vrh kupole. Razgled na Rim je veličasten.

Drugi dan smo si ogledali Kolosej. Meni iskreno se je zdel kar dolgočasen, ampak je pa bil zelo velik. Zunaj mi je bil lepši kot notri.

Šolske dopisnice  Zara Krumpak, Benja Mešič in Živa Merslavič  so že pred zimskimi počitnicami dobile nalogo, da počitnice doživljajo ne zgolj kot učenke, ki so za en teden “rešene” šole, ampak tudi kot novinarke. Svojo nalogo so opravile zelo dobro. 

Benja je pripravila pravo “reklamo” za smučišče, Živa je poročala o dnevu na bazenu, Zara pa je zapisala prispevek, ki ima vse primesi reportaže, in sicer o potovanju po Barceloni.

Vabljeni k branju …

KATALONSKA PRESTOLNICA
Avtorica: Zara Krumpak, 6. c, mlada dopisnica

Med zimskimi počitnicami sem prvič doživela sanjsko katalonsko prestolnico z veliko znamenitostmi, čudesi in neprestanim vrvežem. V sredo, 25. 2. 2026, sem se namreč z družino odpravila v Barcelono.

Zbudili smo se in se odpravili v Trst, iz katerega smo odleteli v Barcelono. Najprej smo si ogledali Trst, ki je zelo lepo obmorsko mesto z velikim trgom. Bil mi je zelo všeč zaradi ozkih ulic in trga. Po ogledu in kosilu smo se odpeljali do letališča nedaleč stran. Bilo je majhno, a mi je bilo na pogled všeč. Prvič sem letela, zato me je bilo strah, sploh ob vzletu. Med letom so se vsa mesta pod nami videla lepo, saj smo leteli zvečer. Po prihodu v Barcelono smo na letališču jedli in z javnim prevozom odšli v hotel.

Po zajtrku smo se peš odpravili do Bazilike svete družine, ki je največja cerkev na svetu. Zdela se mi je čarobna in polna skrivnosti. Potem smo pojedli in se odpravili do stadiona Camp Nou, dom igralcev nogometnega kluba Barcelona. Ogledali smo si muzej, stadiona pa si zaradi trenutne gradnje nismo mogli. Muzej je bil zelo bogat in poln dosežkov. Ob koncu dneva smo naredili skupinsko sliko z rokometnimi igralci Barcelone in  si ogledali rokometno tekmo Barcelona proti Zagrebu. Barcelona je krepko zmagala. Tekma mi je bila neopisljivo všeč sploh zaradi igralcev Barcelone, saj tudi sama treniram rokomet. Z avtom smo se odpeljali do hotela.

Tretji dan smo se zjutraj peš odpravili do živalskega vrta. Bilo je veliko zanimivih živali in bil je zelo velik. Všeč mi je bil zaradi raznolikosti živali. Nato smo se napotili do plaže Barceloneta. Čeprav je pihalo, je bilo lepo. Proti večeru smo šli še v park Montjuic, kjer stoji grad, atletski stadion olimpijskih iger leta 1992, malo nižje cerkev in fontana. V sredini pa se nahaja razgledna točka na celotno Barcelono. Zvečer smo gledali predstavo  fontane in se z avtom vrnili v hotel. Park se mi je zdel očarljiv in lep, sploh zaradi razgleda in predstave.

Naslednji dan smo šli do ulice La Rambla, ki je glavna ulica Barcelona. Malo smo nakupovali in jedli na tržnici. Peš smo odšli še do poslovnega stolpa Gloria, ki spreminja barve. Na koncu dneva smo se še sprehodili po mestu in šli spat. Stolp je zelo lep posebej  zaradi višine in barv.

Predzadnji dan smo pričeli s pešačenjem do plaže, kjer smo se malo zadržali in s prevozom odšli do parka Guel, čigar arhitekt je Gaudi. Je zelo očarljiv zaradi ploščic in narave. V parku je najbolj prepoznana zavita klopca iz ploščic. Potem smo šli jest in se z avtom še enkrat odpeljali do parka Montjuic. Peš smo se odpravili do hostla, v katerem smo prespali še zadnjo noč.

Zjutraj smo se odpravili v muzej znanosti, ki je bil poln zanimivih poskusov in iznajdb. Po kosilu smo počasi odšli do letališča. Letališče je zelo veliko in bogato s trgovinami. Ko smo čakali na let, smo si uspeli ogledati malo letališča. Leteli smo pozno in okrog pol enajstih prileteli v Trst.

Počitnice so bile prekrasne zaradi znamenitosti in prave energije.

PLANINCI PONOVNO ZIMOVALI NA GORI OLJKA
Zbrala Tanja Podpečan; avtorji zapisov Filip Abraham, Hana Šarac in Urh Palir

Dne 30. 1. 2026 smo se mladi planinci v spremstvu naših starejših mentorjev odpravili na tradicionalno zimovanje na Goro Oljko. Ob 15. uri smo se zbrali na parkirišču pred osnovno šolo. Prtljago smo naložili na avto prikolico, mi pa smo se peš podali na pohod. Pot nas je vodila mimo rojstne hiše Neže Maurer, vmes smo imeli postanek, da smo se okrepčali in seveda poslikali, nato pa smo pot nadaljevali do  planinskega doma na Gori Oljki. Nato smo se z žrebanjem barvnih kamenčkov razdelili v pet skupin. Nato je sledila obilna večerja in zaslužen počitek. V soboto smo imeli različne delavnice , kot so prva pomoč  in planinska orientacija. Popoldne smo odšli na pohod. Ko smo prišli s pohoda, nam je Tomaž Kolar predaval o turnem kolesarstvu, zvečer pa sta nas obiskala še gorska reševalca in nam postregla z veliko zanimivimi  podatki. Dan je minil zelo hitro in že je bila večerja. Po večerji smo imeli disko zabavo. Po zabavi smo odšli utrujeni spat. V nedeljo je bila planinska orientacija, kjer so skupine  tekmovale med seboj. Ko so prišle vse skupine  na cilj, je potekala razglasitev rezultatov. Nato smo imeli kosilo, po njem pa smo se počasi odpravili nazaj proti Polzeli. Imeli smo se odlično , spoznali smo nove prijatelje in si obljubili, da se naslednje leto zopet vidimo. Zahvalil bi se vsem mentorjem za res lepo izkušnjo in lep vikend.  Filip Abraham, 7. c

V petek smo se ob treh zbrali pri šoli, nato krenili proti Gori Oljki. Pohod je trajal dve uri in pol. Ko smo prispeli na cilj, smo razpakirali, se razdelili v skupine in pojedli večerjo. V soboto smo se zbudili ob sedmih zjutraj, imeli smo telovadbo in odšli na zajtrk, nato smo imeli različne delavnice,  in sicer planinsko orientacijo, prvo pomoč, naučili smo se delati planinske vozle, slikali smo markacije in spoznavali gobarstvo.  Proti večeru smo imeli zabavo. V nedeljo smo pakirali kovčke, jih  razporedili v avlo in si pripravili nahrbtnike za orientacijo po skupinah. Iskali smo točke, na žalost smo bili zadnji, ampak smo se vseeno imeli lepo. Čakalo nas je kosilo, po kosilu pa smo peš odšli nazaj na Polzelo. Imela sem se zelo lepo in se veliko novega  naučila. Hana Šarac, 4. a

Na pohodu do Gore Oljke smo srečali zelo simpatičnega psa, ki je bil bel in črn, zato sem mu dal ime Blacky. Spremljal nas je kar nekaj časa in vsi smo ob njegovi družbi uživali.  V soboto smo imeli delavnice o prvi pomoči, delali smo vozle, poslušali predavanje o gobah, predavanje o turnem kolesarjenju in gorski reševalni službi. V nedeljo je bila orientacija v naravi, pakiranje in odhod nazaj. Imel sem se zelo lepo. Urh Palir,  5. a

RECIKLIRANA KUH’NA – MANJ V SMETI, VEČ V KOZAREC!
Avtorji: Kuharske mojstrice in mojstri z učiteljicama Nušo in Majdo

V 1. b in OPB 2 smo ugotovili nekaj pomembnega: tudi sadje ima “slabe dni”.

Kakiji, ki so se malo preveč sprostili, mandarine, ki so izgubile svojo popolno okroglo obliko, jabolka, ki so doživela že marsikaj … No, mi smo se odločili, da jim damo drugo priložnost!

V razredu smo zavihali rokave, vzeli deske, nože in veliko dobre volje in nastala je super sadna marmeladna misija! Učenci so mešali, rezali, vohali, okušali in ob tem odkrili čarobno skrivnost: tudi “nepopolno” sadje lahko ustvari okusno marmelado.

Najboljši del?

Ko smo opazili, da se iz sadnih ostankov spreminja v nekaj nežno dišečega, sladko mehurčkajočega in prijetno toplega, se je zaslišalo: “A lahko to delamo vsak dan?!”

Ob smehu, ustvarjalnosti in malce lepljivih prstkih smo se naučili, da zavržena hrana ni rešitev, domišljija pa je. Namesto da bi romalo v kompost, je naše sadje romalo v kozarčke. In zdaj čaka, da ga namažemo na kruh, palačinke ali kar takoj pojemo z žlico.

Upamo, da bo naša marmeladna pustolovščina navdihnila še koga, da se pogumno poda v reciklirano kuhinjo. Nikoli ne veš – mogoče prav v tvoji kuhinji čaka naslednja sadna zvezda!