ADI SMOLAR: MAJHNE STVARI, KI JIH JEMLJEMO ZA SAMOUMEVNE, SO ZELO DRAGOCENE
Pripravila: Nuša Bohak, šolska novinarka

Bil je prvi šolski dan in pol ure prej so mi povedali, da ga bom intervjuvala. Možaka z bujno frizuro in dolgimi nohti na desni roki, ki ga povsod spremljata kitara in prešeren nasmeh. To je Adi Smolar.

SPOROČILA ADIJEVIH PESMI SO ZELO DODELANA

Sedela sva na klopi pred šolsko telovadnico, kjer je Adi najprej imel koncert za učence Osnovne šole Polzela. Zapel je veliko znanih pesmi, kot so Pesem o rolici papirja, Bognedaj, da bi crknu televizor in Jaz ne grem v šolo. »Do zdaj sem izdal 15 plošč s skupno okoli 170 pesmi. Kdor pozna moj opus, moje skladbe, ve, da obsegajo širok razpon tematik. Med njimi so tako družbenokritične pesmi, šaljive pesmi, domislice … V njih obravnavam raznorazne probleme.« In kako njegove pesmi vplivajo na ljudi? »Pesmi napišem na tak način, da dajo ljudem podporo v težkih trenutkih, pa tudi kakšne nasvete, kako se obnašati, ko so v stiski. Menim, da se to skozi pesmi da lažje povedati kakor s pridiganjem in govorjenjem. V pesmih izpostavim sebe kot človeka, ki ima probleme, pojem o tem, kako se s tem soočam. S tem dam spodbudo in primer tudi drugim ljudem, kako se naj soočijo npr. z osamljenostjo, žalostjo, kako se naj vedejo, ko gre za odnose v družbi. Dve izmed takšnih pesmih sta Neprilagojen in Če te ena noče, te druga hoče.«

Adijeve pesmi so znane po tem, da se v njih loteva raznoterih zaskrbljujočih stvari, s katerimi se danes sreča vsak, zato se lahko vsak v kakšni izmed njegovih pesmi (če ne kar v vseh) najde. »Izbral sem že veliko tem in ljudje me hvalijo predvsem zato, ker so moje pesmi jasne, sporočila so zelo dodelana in poslušalcu ostanejo v spominu. V nekaterih pesmih sporočilo prihranim za konec. V eni izmed njih pojem: Sreče ne prinese denar, le radi se imejte.  V večji meri lahko mi sami krojimo svoje razpoloženje, želje, hotenja, in mislim, da v mnogih pesmih to povem zelo jasno.«

Kako pa je Adiju v vseh 170 pesmih uspelo najti novo temo za besedilo? »Zdaj imam že težave, o čem bi pravzaprav še pisal, ker sem večino že povedal in se nekaterih tem lotil tudi že dvakrat. Res pa je, da se o vsaki stvari da napisati res veliko pesmi, vsako malo drugače. Idej imam pravzaprav še zelo veliko, se pa, kot sem rekel, trudim izogibati ponavljanju.«

»Če o nečem poješ, če o nečem govoriš ljudem, a v resnici nisi takšen in se samo sprenevedaš, to ne bo delovalo. Jaz iskreno pojem to, kar živim, kar čutim in takšen, kot sem na odru, sem tudi doma. Ljudje to začutijo in mislim, da so me že pogruntali (na sceni sem že 41 let), če bi se kdaj sprenevedal. Mislim, da so ljudje tudi že razbrali, da to, kar pojem, je tudi res.«

Glasbenik ima za sabo že dolgoletno kariero. Na sceni je že kar 41 let. »Zadnja plošča je, kar se besedil tiče, dokaj resna, saj govori o minevanju. Misel na minljivost nas ne sme plašiti, ampak nas mora spodbujati k temu, da čim bolj intenzivno in smiselno živimo. Na tej plošči sem pravzaprav vse povedal, saj sem se osredotočil na globalno spreminjanje stanja duha.« Adi dodaja: »V prihodnosti bi rad napisal pesmi, ki so, kar se tem tiče, bolj lahkotne, vsakdanje in ne govorijo o minevanju in smrti. Bolj se bom osredotočil na naš vsakdanjik in ne toliko na bivanje človeštva.«

In kaj Adi počne poleg nastopanja po Sloveniji? »Izdal sem že deset knjig, dve sta trenutno še pri ilustratorki. Za otroke bi rad pisal še več. Svoja besedila lahko tako izdam tudi v knjižni obliki.«

ADIJEVIH KONCERTOV SE UDELEŽUJEJO VSE GENERACIJE

Ali so Adijeve pesmi primerne tudi za otroke? Se tudi oni navdušujejo nad njimi? »Moja kantavtorska pot je namenjena odraslim, tudi besedila so precej težka za razumeti. Ko sem leta 2000 dobil sina, sem posnel ploščo za otroke, na kateri je 10 pesmi. Spoznal sem, da pesmi, ki so sicer namenjene odraslim, na svoj način razumejo tudi otroci. Pesem o rolici papirja recimo ni otroška pesem, (je v bistvu družbenokritična, strašljiva pesem, ki opozarja na lakoto na tem svetu, daje primerjavo in vsem nam daje poziv, da naj bomo prijazni), a so jo otroci vzeli za svojo. Pesem Bognedaj, da bi crknu televizor poudarja odtujenost, ki se zgodi, če preveč uporabljamo te virtualne stvari, ampak so tudi to (poleg drugih) otroci vzeli za svojo. Sicer pa otroke zelo spoštujem in jih ne jemljem za otroške, nevedne in nebogljene. Jaz jih jemljem kot male ljudi, ki so v marsičem dosti bolj ozaveščeni kot odrasli.«

Kako pa je z njimi na nastopih? »Na nastopih z otroki delam kot z odraslo publiko – prav tako jim dajem življenjske nasvete in sem mnenja, da s tem ni nič narobe. Pravim, da naj bo dobra misel v vsaki pesmi namenjena vsem generacijam, tako da ko imam koncerte v dvoranah, je prav zanimivo opazovati. Večina je res odraslih, pridejo tudi najstniki, njihove babice in tudi najmlajši so, in ni se še zgodilo, da bi opazil, da kdo od njih ne uživa. Vsak je po svoje lahko odnesel nekaj z mojega nastopa in mislim, da sem eden redkih, ki povezujem vse generacije, kar se mi zdi, da je prav. Generacije se med sabo ne smejo ločevati, drug drugemu moramo biti za spodbudo, zgled in odpiranje oči in src. Otroci lahko odraslim v marsičem zelo odprejo oči, ko nam pokažejo tisto pravo bistvo, ki ga odrasli, ki hitimo, velikokrat spregledamo. Starejši smo pa zato, da mlajšim generacijam dajemo nasvete. In tako sem nehote postal glasbenik, ki povezuje vse generacije.«

»Preprost nasvet za tiste, ki imate morda težave, ste žalostni, vas kaj bremeni: Če lahko kaj narediš, ukrepaj, če pa na to nimaš vpliva, se s tem ne obremenjuj in o tem čim manj razmišljaj in si reči: Tagadagada. To je beseda, ki je zelo uporabna za soočanje s težavami v življenju. In ne pozabi na nasmešek na obrazu, ta nikoli ni odveč.«

Adi Smolar je človek, poln modrosti. Pravi tudi, da so majhne stvari, ki jih jemljemo za samoumevne, zelo dragocene. »V prihodnosti se želim naučiti življenja, predvsem prepoznavanja dragocenosti v malenkostih. Majhne stvari, ki jih jemljemo za samoumevne, so zelo dragocene. Prepoznajte te male stvari, zastonj so, razpršene so skozi vse dni našega življenja in če si pozoren, jih najdeš. Če zgolj razmišljaš o tem, kaj si želiš, česa nimaš, jih ne opaziš. Tako da namesto da razmišljamo, kaj imajo drugi in česar mi nimamo, se raje osredotočimo na to, kar že imamo, in se nam zdi samo po sebi umevno. Hrano imamo; velika množica trpi za pomanjkanjem hrane in pitne vode, Slovenci imamo vse, tudi čudovito naravo.«

Adi za zaključek doda: »Vedno znova se je treba zavedati, da človek, ki zadovoljuje le svoje potrebe in misli samo nase, ne dela prav. Vedno moraš na očeh imeti še ostale ljudi, ne pozabiti na živali in naravo. Vsi skupaj smo del tega sveta, poskrbimo zase in hkrati za vse to, kar nas obdaja.«

Intervju je bil v skrajšani obliki objavljen tudi v Časorisu, spletnem časopisu za mlade. Vabljeni k ogledu.