MALE SKRIVNOSTI VELIKIH LJUDI (intervjuji)

Intervju z Lino Golihleb

PRIČAKOVANJA SO VEDNO VELIKA, A REZULTAT JE LAHKO POVSEM DRUGAČEN
Intervju z Lino Golihleb

Pripravila: Nuša Bohak

Lina Golihleb, plesalka jazz baleta, se lahko pohvali s številnimi dosežki, celo z naslovom državne prvakinje. Kaj vse stoji za popolno plesno točko, Lina razkriva v intervjuju.

Koliko časa že treniraš ples in kako to, da si se odločila ravno za to zvrst?
Letos je enajsto leto, odkar plešem, začela sem že pri štirih letih. Takrat sem plesala pop ter hip hop, ampak sem kmalu potem ugotovila, da to ni zame. V tem enostavno nisem uživala. Trenirala sem v Žalcu, nato pa sem v sredini drugega razreda odšla v Celje pogledat na trening jazz baleta in sem takoj rekla mami, naj me vpiše, takoj sem bila navdušena. Jazz balet je bil ljubezen na prvi pogled.

Kako pogosti so treningi in v katerih kategorijah vse tekmuješ?
Zdaj plešem jazz balet, modern in disco dance, vendar to le z eno malo skupino. Plešem dva sola ter tri male skupine, torej pet kategorij. To pomeni veliko treningov, sploh dodatnih. Redne treninge imam trikrat na teden, potem pa jih zaradi tega pride še več. Skupno nanese 10 ur plesa na teden, plus še torki in četrtki, ko sama po pouku vadim v plesni učilnici na naši šoli. Takrat ponavadi vadim solo ali pa samo kondicijo, tehniko.
Zaradi vseh treningov imam tudi status športnika.

Je poleg plesa še kaj, kar te zares veseli in zapolnjuje tvoj prosti čas?
Rada ustvarjam v kuhinji, imam tudi svoj blog, zdaj bo že eno leto. Rada ustvarjam zdrave recepte, veseli pa me tudi fotografiranje hrane, to je paša za oči. Snemam tudi videe, rada imam različne stile videov. Pri snemanju uporabljam stojala, iščem svetlobo … Večino receptov sem posnela na beli srajci, nato pa se mi je pri enem receptu umazala z malinino marmelado (smeh).
Včasih, ko res nimam nobene volje, se največkrat uležem na posteljo in berem ali gledam YouTube.

Ali bi izpostavila kakšen svoj dosežek, na katerega si pri plesu najbolj ponosna?
Zelo sem ponosna, da smo lansko leto z malo skupino v eni kategoriji državne prvakinje, v drugi kategorije pa državne podprvakinje. Pri jazz balet solo nastopu sem prišla v finale in bila med prvimi petimi od 35 v državi. S tem sem se uvrstila tudi na evropsko prvenstvo in bila peta v Evropi. Na ta rezultat sem res zelo ponosna. Z eno izmed mojih skupin smo bile tudi 4. na svetovnem prvenstvu.

Na kaj se trenutno pripravljaš zdaj? Te do konca leta čaka še veliko tekmovanj?
Junija imamo državno prvenstvo, septembra evropsko, decembra pa je že tradicija, da je svetovno prvenstvo na Poljskem.

Intervju z Nušo Bohak

PRVO  MESTO V DRŽAVI NE PADE KAR IZ NEBA
Intervju z Nušo Bohak

Pripravila: Lina Golihleb

Nuša Bohak je osmošolka, ki obiskuje Osnovno šolo Polzela. Udeležuje se raznih literarnih natečajev in tekmovanj, kjer posega po najvišjih mestih in glavnih nagradah. Kot sama pravi, “najprej služba, potem igra” (igra = šola), saj večino svojega časa posveti pisanju člankov ter izvajanju intervjujev, saj se že tri leta aktivno ukvarja z novinarstvom. Piše tako za občinska ter regijska glasila kot tudi za Časoris, spletni časopis za otroke. V zadnjem času se je pridružila ekipi Časorisovih mladih novinarjev in v tem delu zelo uživa. Njen zadnji in najodmevnejši uspeh pa je bilo državno Cankarjevo tekmovanje, kjer je Nuša v svoji kategoriji edina dosegla vse možne točke ter tako osvojila prvo mesto v državi.

Nuša, že od vedno gojiš veselje do pesništva in pisanja?
Mislim ja, že kot mlajša sem začela s pisanjem pesmi. Spomnim se, da sem pri petih letih poskušala napisati svojo knjigico, ki je bila dejansko kopija ene druge knjige, ki sem jo prebrala. (smeh)

Kdaj si napisala svojo prvo pesem oziroma, kdaj si začela pisati?
To je bilo pa v 2. razredu. Pesem o neki nesrečni ljubezni, čeprav takrat sploh še nisem vedela kaj je to (smeh). Spomnim se, da sem bila na pesem zelo ponosna.

Kaj te pri pisanju navdihuje?
Na splošno me navdihuje vse kar se mi dogaja v življenju. Vedno poskušam dobro opazovati ljudi in dogodke okoli sebe.

Udeležuješ se številnih tekmovanj in literarnih natečajev. Se ti kdaj zgodi, da preprosto ne najdeš ideje ali motivacije za pisanje?
No to bom takole rekla, vedno ko je objavljen nov natečaj si vedno vzamem nekaj časa za razmislek in potem o tej temi veliko razmišljam. Včasih za kakšen nasvet prosim tudi mami. Potem pa sčasoma ideja pride. Včasih šele 3 dni pred rokom za oddajo, pa čeprav smo imeli 3 mesece časa za pisanje (smeh). Drugače pa si vse ideje in osnutke pišem v moj poseben zvezek.

Letos si na državnem Cankarjevem tekmovanju osvojila 1. Mesto in zlato priznanje. Si bila presenečena?
Bila sem zelo presenečena! Novica me je čisto vrgla iz tira in se potem še 2 uri pri pouku nisem mogla osredotočiti na nič drugega. Sicer sem si želela pisati 40+ točk, ampak da bom pisala tako dobro pa si sploh nisem mislila.

Intervju z Ajdo Čremožnik

PRVO ZGODBO SEM NAPISALA IZ DOLGČASA
Intervju z Ajdo Čremožnik

Pripravila: Nuša Bohak

Ajda Čremožnik je šestošolka, ki obiskuje OŠ Polzela. Že od nekdaj blesti na literarnih natečajih, tokrat sva se pogovarjali o njenih zadnjih najodmevnejših uspehih.

Kako bi se opisala s tremi besedami?
Vztrajna, kritična, (pre)drzna.

Kako bi svoje pesmi opisala s tremi besedami?
Razmišljujoče, razpoloženjske, na temo narave.

Na natečaju Bodi pisatelj/ica 2022 sta ti in tvoja sošolka zmagali v svoji kategoriji, saj sta po izbiri žirije napisali vsaka svoj najboljši haiku. Nam lahko poveš, kaj haiku sploh je, kako si se lotila natečaja in kako ti je bilo napisati spet nekaj drugačnega?
Natečaj je potekal tako, da je za vsako triletje bil najprej izbran odlomek iz določene knjige, odlomek za 2. triletje je bil iz knjige Bratovščina Sinjega galeba. Potem si lahko napisal nekaj po želji, vendar se je tvoje delo moralo navezovati na ta odlomek. Letos je bilo prvič na voljo tudi, da napišeš haiku na temo ptice, kar se mi je zdelo zanimivo. Haiku je zelo kratka pesem, sestavljena iz treh verzov. Prvi in zadnji morata vsebovati pet zlogov, srednji pa sedem. Pisati nekaj tako drugačnega, kot je haiku, se mi je zdelo težko, saj vendar na prvi pogled izgleda lahko, ker je to zelo kratko besedilce in  imaš na prvi pogled občutek, da s tem ni veliko dela. Da sva bili za zmagovalki iz cele Slovenije izbrani ravno dve z OŠ Polzela, se mi zdi res neverjetno.

Kakšne pesmi ponavadi pišeš? Če jih primerjaš s svojim zmagovalnim haikujem, se zelo razlikujejo?
Rada pišem zelo dolge pesmi, zato mi je ravno haiku bil velik izziv. Moje pesmi imajo veliko rim, haiku je pa tako kratek, da so rime zelo redke. Haiku je neko sporočilo, misel, ki pa je povezano s tvojimi občutki ob tem. Včasih sem se bolj nagibala h kratkim pesmim, zdaj pa vedno, ko pišem, kar ne morem nehat (smeh). Med pisanjem kar dobivam nove in nove ideje in se potem, ko steče, komaj ustavim. Zato so moje pesmi dolge.

S pisanjem literarnih del sem se sicer začela ukvarjati že v prvem razredu. Takrat sem napisala svojo prvo zgodbico, ki je nastala iz dolgčasa. Bila je poslana na nek občinski natečaj in tako se je vse začelo.

Intervju s pisateljem Damijanom Šinigojem

DAMIJAN ŠINIGOJ: JAMARSTVO SEM ŽE OD NEKDAJ ŽELEL PRIBLIŽATI SVOJIM BRALCEM
Avtorica: Nuša Bohak

Nuša s pisateljem po opravljenem intervjuju na OŠ Frana Roša

Za Damijana Šinigoja, ki je med drugim tudi mladinski pisatelj, ste zagotovo že slišali, ali pa celo prebrali katero izmed njegovih knjig. Pogovarjala sva se o njegovih mladinskih romanih, Iskanje Eve ter Kjer veter spi.

Vaš zadnji mladinski roman z naslovom Kjer veter spi se med drugim osredotoča tudi na jamarstvo in reševanje iz jam. Ali ste s to knjigo jamarstvo želeli približati mladim?
Definitivno ja. Jaz jamarstvo živim, sem vsak teden s korono pod zemljo (smeh), saj sem aktiven jamarski reševalec. Jamarstvo je sicer v mojem primeru bil hobi, saj je to raziskovanje podzemnih svetov, zdaj pa je že obsesija. Nazadnje smo tri dni reševali iz jame in dvomim, da je to sploh kdo opazil. Tri dni smo “crkovali” v zelo komplicirani jami, kjer smo reševali ponesrečenca, in potem tega nihče ne opazi. Seveda sem si o tem želel napisati knjigo, da bi jamarstvo približal vsem ostalim – ne, da bi postali jamarji, ampak da jim predstavim svoje delo, saj se o jamarjih ne ve veliko in se o njih zelo malo govori. Čudno smo oblečeni, sprehajamo se po gozdu in nato izginemo pod zemljo, to je to. Ampak če bi napisal samo knjigo o jamarstvu, bi s tem dosegel le jamarje, nikogar drugega. Napisati knjigo o tem sem si želel že nekaj let, potem pa sem dobil idejo, da če dva mladostnika spravim v neko nevarno situacijo, dobim iz tega pustolovko. Po tej ideji sem knjigo zelo hitro napisal. Zdi se mi, da mi je uspelo in sem vesel te knjige.

Ali sta romana Iskanje Eve ter Kjer veter spi na kakšen način povezana?
Iskanje Eve, moje prvo mladinsko delo, je bila res uspešnica in presenetilo me je, kako so jo otroci in mladina brali, dobil sem ogromno povratnih informacij, in to je za pisatelja pomembno – da ve, kaj si bralci o knjigi mislijo. Tega pri odraslih ne doživiš, dobiš le kakšno strokovno kritiko. Veliko sem hodil po šolah, v obraz ti povejo vse. To je bila zame nova čudovita izkušnja, še posebej zato, ker jim je bila knjiga všeč, to je za pisatelja velika potrditev. Potem pa so kar vsi želeli Iskanje Eve 2. Napiši, napiši, železo se kuje dokler je vroče, jaz pa nisem imel ideje. Ves čas pa sem si želel nekako še jame vplesti v to, ker sem jamar. Knjiga ni izšla kar nekaj let, ker nisem mogel povezati jam ter junakov iz romana Iskanje Eve. Potem pa sem se odločil, da napišem povsem drugo knjigo, ki z Evo nima nobene veze in je nastal Kjer veter spi.

Intervju z deskarko Glorio Kotnik

GLORIA KOTNIK: ZA BLIŠČEM MEDALJE SE SKRIVA 20 LET GARANJA
Avtorica: Nuša Bohak

Gloria Kotnik je deskarka, ki je na olimpijskih igrah 2022 presenetila z bronasto medaljo. Pogovarjali sva se o njenih pridobljenih izkušnjah, Gloria pa pojasnjuje tudi …

 »Dragi otroci, mladi ter vsi, ki si v življenju karkoli želite, ne obupajte. Pot do uspeha je dolga, včasih ni prijetna, naporna, vendar na koncu, ko ti uspe, je vredno uspeti.«

Gloria Kotnik z novinarko Nušo Bohak in fotografinjo Klaro Jug

Ali se poleg deskanja ukvarjate še s kakšnim drugim športom?
Zelo rada se ukvarjam z vsemi športi, ker sem pač športnica po duši, tako da karkoli je športnega, delam z veseljem. Sicer pa zelo rada hodim v hribe, tudi surfam rada, sploh če grem na kakšno potovanje in so tam ugodne razmere za ta šport. Sicer pa zdaj, odkar sem mamica, za te stvari nimam več veliko časa in se bolj osredotočam na svoj šport.

Kaj pa najraje počnete doma z družino, ko imate proste dni?
Najraje čas preživljam s svojo družino, sicer pa počnemo običajne stvari. Moj sinček je zdaj star 13 mesecev, veliko se igramo, beremo knjigice, gremo ven na sprehod … Veliko sta tudi z mano (mož ter sin), gremo skupaj na kakšen trening, tako da združimo prijetne stvari skupaj. 🙂

Kateri del je bil vam osebno napornejši –  samo deskanje na olimpijskih igrah ali vsa evforija, ki vas je pričakala ob prihodu domov?
To je pa zelo dobro vprašanje, ker ja, dejansko tista tekma res ni bila niti malo naporna v primerjavi s tem, kar me je čakalo doma, sploh zato, ker vsega tega nisem pričakovala. Tudi mi, deskarji,  prej nismo bili v središču pozornosti in nas niso toliko oblegali. Olimpijska medalja pa je olimpijska medalja, to se res zgodi samo na vsaka štiri leta in je bilo res veliko obveznosti. Tako da trenutno sem še kar precej izmučena (smeh).