Tia Novak, učenka 8. b, se je s pesmima Odhod in Kar ostane, ko grem, pod mentorstvom učiteljice Mojce Cestnik udeležila literarnega natečaja v okviru Roševih dnevov. Osvojila je zlato priznanje. 

ODHOD

Odhod ni vedno vrata, ki se zaprejo,  
včasih je samo tišina,
ki ostaja predolgo.

Ljubezni odhajajo počasi,
najprej iz besed,
potem iz dotikov,
nazadnje iz spominov,
ki se jih še oklepamo kot obale.

Prijateljstva ne izginejo nenadoma,
le pot se razcepi –
ti greš levo, jaz odhajam naprej
in nihče ne reče, da je to zadnjič.

Življenje nas uči slovesa
bolj kot prihodov;

šele ko nekaj izgubimo,
razumemo, da smo imeli.

In vendar v vsakem odhodu
nekaj ostane –
sled korakov,
toplina glasu,
dokaz, da smo imeli radi
in da smo bili živi.

KAR OSTANE, KO GREM

Življenje me uči brez določenih navodil,
vsak dan malo drugače.
Včasih tečem hitro,
včasih stojim
in opazujem, kako se vse spreminja.

Odraščanje ni en trenutek,
je zbirka majhnih sloves –
od ljudi,
od občutkov,
od stare verzije mene.

Odhodi ne vprašajo,
če sem pripravljena.
Samo zgodijo se
in puščajo prostor,
kjer se naučim stati sama.

Ampak v tem prostoru rastem.
Počasi.
Postajam nekdo,
ki še vedno čuti,
a se ne izgubi.

In mogoče je to življenje –
iti naprej,
čeprav v sebi
še nosim sledi poti.

Pohvale s knjižno nagrado so na natečaju Prijaznost ti bo krila dala, vedno reci prosim in hvala prejeli:

• Katerina Fidler za pesem Pohvala mi je dala krila, mentorica Dobrila Vučenović,
• Nina Miklič za pesem Hvaležna sem za …, mentorica Karmen Zupanc,
• Tia Novak za pesem Prepir je porušil moj notranji mir, mentorica Mojca Cestnik,
• Matic Runjak za pesem Moč besed, mentorica Karmen Zupanc.

POHVALA MI JE DALA KRILA

Stal sem pred goro visokih ovir,
v srcu pa čutil sem majhen nemir.
Svet se mi zdel je velik, ogromen,
glas v meni pa bil je majhen in skromen.

Nato si prišla in rekla mi tiho:
»Zmoreš, premagaj to strmo oviro.«
Le ena beseda, a topla in zala,
mi sonce v očeh je spet naslikala.

Takrat sem začutil, da nisem več sam,
da vsaki oviri zdaj kos biti znam.
Pohvala mi tvoja dala je krila,
vse moje strahove v pogum spremenila.

Saj teden otroka vsem nam pove:
beseda prijazna odpira srce.
Naj upanje zraste neznansko visoko,
prijaznost pa seže naj prav v vsako roko.

Katerina Fidler, 9. b

Pohvale na natečaju Prijaznost ti bo krila dala, vedno reci prosim in hvala so prejeli:

• Sofija Kramer, mentorica Karmen Zupanc,
• Marisa Ester Privošnik, mentorica Karmen Zupanc,
• Lia Redžić, mentorica Karmen Zupanc,
• Julija Rosenstein, mentorica Nataša Božič Safran.

BESEDE, KI BOLIJO, IN BESEDE, KI OSREČUJEJO

Na svetu besed je res veliko.
Nekatere so kot sočni žarki, ki te grejejo toplo.
Nekatere so kot nadležni vetrovi, ki ti ohladijo telo.

Velikokrat začutimo, na žalost, te vetrove,
vendar čutimo tudi sončne žarke in nežne glasove.

Vsakič, ko nekaj lepega nam nekdo zaželi,
slab trenutek in misel stran zbeži.
Ko pa nekdo nekaj grdega reče,
v srce se mi strah oz. nemir zateče.

Na svetu besed je res veliko,
nekatere bolijo, nekatere osrečujejo,
a vse nas povezujejo.

Sofija Kramer, 7. b

Goja Lajlar, devetošolka,  je, da je lažje “premlela” vse podatke številnih slovenskih pesnikov in pisateljev, zapisala kar svoj rap. Knjižni jezik je z namenom malce potisnjen v ozadje, kot se za rap pesem spodobi.

PESNIKI IN PISATELJI V RAP IZVEDBI

Tone Pavček bil je esejist,
prevaju vse pesmi in ureju jih.
Slovenske sodobne književnosti on je NOVA FACA,
rodil je v Šentjuriju pr Novem mestu se,
potlej šel v Ljubljano k nunam družit se.

Niko Grafenauer, to je ta tip,
meu je SKRIVNOSTI, ŽIVLJENJE v njih.
Biu je un tamali, sedem jih je blo,
ko je bil še mali, starši mu žal umrli so.
Sestra ga učila dve leti je
in že na faksu za otroke pisal je.

Zlo podobna zgodba pr Menartu je.
Ko Janez bil je mali, starše je zgubil,
pisal pesmi v razmerah skromnih je.

V modern ŽEBLJARSKI bil je stil.
Eden izmed od modernistov Oton Župančič je bil.
Bli so kr bogati, mel so trgovino in gostilno.

Nesmrtnosti to čaša je ta,
Anton Aškerc, prava pravljica.
On je bil duhovnik v tistih cajtih, ja.

On je bil župan v Lukovici znan,
rodil se je na gradu.
Ja, to je Janko Kersnik
MAČKOVIH OČET glasnik.

On meu je rad svoj dom.
Napisu je DRAMILO,
dve leti v samostanu bil,
Valentin Vodnik, to je ta kaplan.

Ivan Tavčar, realističn je člouk.
Deset let ljubljanski župan je bil,
VISOŠKA KRONIKA je njegov roman.
S petimi otroki ugledn tip je bil.

Anton Tomaž Linhart model je bil.
Zarad ŽUPANOVE MICKE je oslavel,
bil je dobr učenec, par šol ustanovil.

Zdej znanje o pesnikih in pisatlih maš v glavi.
Si se slučajn vprašu,
kje France Prešeren je bil?
On v Ljubljani fige je delil.

Goja Lajlar, 9. a