SKOZI NAJSTNIŠKI POGLED (literarno ustvarjanje od 6. do 9. razreda)
Martin Krpan na OI
MARTIN KRPAN NA OLIMPIJSKIH IGRAH
Avtor: Tomaž Kovačec, 7. c
Po zmagi nad Brdavsom Krpan odide domov. Čez nekaj mesecev spet pride kočija pred Krpanovo hišo. Krpan se začudi in reče: »Ali je Brdavs vstal iz groba?«
»Ne,« mu odgovori kočijaž. »Hitro morate z menoj na Dunaj k cesarju, saj ima pomembno nalogo za vas,« ga priganja kočijaž.
Krpan mu odgovori: »Seveda, greva.«
Ko sta prispela na Dunaj, ga je cesar povabil na večerjo. Med večerjo Krpan vpraša cesarja: »S kom se bom bojeval?«
»Z nikomer,« mu je rekel cesar. »Na olimpijske igre greš v Grčijo,« mu je rekel cesar.
Krpan se je začudil in cesarju odgovoril: »Odlično! Z veseljem grem. V kateri disciplini se bom preizkusil?«
»Tekmoval boš v metu diska,« mu odgovori cesar.
»Joj, v metu diska pa nisem dober,« mu odvrne Krpan. Cesar je potolažil Krpana in mu dejal, da se bo naučil. Že naslednji dan je začel s treningom.
Novembrsko literarno ustvarjanje
V novembrski številki na literarnem področju izstopajo pesmi.
Na POŠ Andraž so praznovali 20-letnico nove šolske stavbe, v ta namen pa so nastale pesmi o šoli in njeni okolici. Pesnjenja so se ob pesmi Čaša nesmrtnosti lotili tudi osmošolci, o znanju je razmišljala šestošolka, devetošolka Marija pa o nespametni objavi.
Do vseh pesmi lahko dostopate s pomočjo spodnjih povezav.
Šola praznuje – pesmi učencev POŠ Andraž
Nespametna objava – Marija Plaskan-Hodnik, 9. b
Glažek nesmrtnosti – Lovro Murko, Tim Hribar, Glorija Satler, osmošolci
Znanje – pesem
Šestošolka Ula Kos Kumer je zapisala pesem z naslovom Znanje.
Znanje je kot nebo,
včasih jasno,
včasih bolj megleno.
Toda nevihte ni dobro videti
ne na nebu,
še manj pa na testu iz matematike.
Kdar pa je nebo sončno,
se žarki tega sonca vidijo tudi na mojem nasmešku,
ko ponosno prikorakam
iz matematične učinice.
Ula Kos Kumer, 6. b
Nespametna objava – pesem
Marija Plaskan-Hodnik se je v pesmi lotila zelo aktualne teme – spletne objave, ki lahko uniči življenje.
NESPAMETNA OBJAVA
Po hodniku hodi,
strah jo nekam
v neznano vodi.
Močno jo stiska,
vse nekaj povprek piska.
Kratek korak
je vedno daljši,
ponavlja se hitreje,
da ostala bi prisebna,
si do sto šteje.
Točno ve, kam gre,
zanjo po njenih stopinjah
hodijo še njegove peté.
Hodnik je tako svetel,
kot bi ga zloščil in pometel,
a zanjo to ne obstaja,
počuti se, kakor
da se po peklu sprehaja.
Pa se jo z dlanjo
že skoraj dotakne,
na glas jo ogovori,
ona ne posluša
in se mu izmakne.
Vse, kar je napisal,
bila je šala,
njej pa strla
sta se srce in glava.
Rane globlje so
kakor najgloblja jama,
krivdo nosi on in
tista nespametna objava.
Na robu mosta stoji,
ve, da druge ni,
lahko le uničeno
in boleče življenje živi.
Preden njegova roka
bi jo ujela,
jo je reka s sabo
za vedno vzela.
Marija Plaskan-Hodnik, 9. b
Glažek nesmrtnosti – pesmi
Osmošolci se vsako leto ob spoznavanju Aškerčeve pesmi Čaša nesmrtnosti preizkusijo v pesnjenju, in sicer na temo nesmrtnosti. Njihove glave seveda niso polne tako “težkih misli”, kot so misli Abduramana (princa, ki razmišlja o tem, zakaj mora umreti). Lovro MURKO, Tim HRIBAR in Glorija SATLER so zapisali pesem z naslovom Glažek nesmrtnosti.
GLAŽEK NESMRTNOSTI
Na polici mali glažek,
zdi se, da ima moč,
če ga spiješ, pravijo,
boš živel kar večno noč.
Mogoče je to le voda,
mogoče skrivni sok,
a pravijo, da ti lahko
daje čarobni rok.
Če hočeš bit’ nesmrten,
ne rabiš čudnih stvari,
le dobro se imej s prijatelji,
pusti sledi, kjerkoli si.
Lovro MURKO, 8. b