Devetošolka Larisa Turnšek  je na natečaju Zdrav dih za navdih pod mentorstvom učiteljice Mojce Cestnik za svojo pesem Navada, ki ubija prejela zlato trstiko. 

NAVADA, KI UBIJA

Že od nekdaj dim nam je znan,
že od nekdaj zapisan v naš vsakdan.

Nekoč je bil le del ognja,
okoli katerega se je
zbirala premražena gruča,
a prav kmalu je vstopil v naša pljuča.

Včasih je bilo kajenje odraslosti znak,
cigarete je v žepu nosil vsak junak.
Kajenje je postalo pravi običaj,
med tem pa so pljuča umirala na skrivaj.

Osmošolka Tia Novak  je na natečaju Zdrav dih za navdih pod mentorstvom učiteljice Mojce Cestnik za svojo pesem Dobra odločitev prejela srebrno trstiko. 

DOBRA ODLOČITEV

Življenje brez kajenja ni samoumevno.
Je odločitev,
ki na plan pride tiho,
vsakič ko zrak premaga željo po dimu.
Je prvi vdih jutra,
hladen in čist.
Dim zagotavlja mir,
a pusti prazno sled.
Zamegli pogled
in krade čas,
ki bi lahko bil moj.
Jaz pa hočem teči brez teže v prsih
in peti s prijatelji,
ne da bi me zmanjkalo sredi pesmi.
Moja pljuča niso prostor za pepel.
Sem več kot pritisk,
več kot dim,
ki izgine v nič.
Sprehod brez cigarete v roki
je način dokazovanja samemu sebi.
Je spoštovanje življenja,
ki ga nosim v sebi.
In ko vdihnem globoko,
se zavem,
da to ni le zrak.
To je prihodnost,
ki jo izbiram
vsak dan znova.

Tia Novak, 8. razred

Sedmošolka Marisa Ester Privošnik je na natečaju Zdrav dih za navdih pod mentorstvom učiteljice Karmen Zupanc za svojo pesem Izgubljeni v meglici prejela priznanje. 

IZGUBLJENI V MEGLICI

Sled dima se vije,
tanka, skrivnostna
v megli se skrije.

Dih življenja utripa,
topel, neustavljiv,
kot srce, ki se ti nasmiha.

Med oblaki dima
in svetlobo srca
je tihe duše milina.

Marisa RAZGORŠEK, 7. razred

Tia Novak, učenka 8. b, se je s pesmima Odhod in Kar ostane, ko grem, pod mentorstvom učiteljice Mojce Cestnik udeležila literarnega natečaja v okviru Roševih dnevov. Osvojila je zlato priznanje. 

ODHOD

Odhod ni vedno vrata, ki se zaprejo,  
včasih je samo tišina,
ki ostaja predolgo.

Ljubezni odhajajo počasi,
najprej iz besed,
potem iz dotikov,
nazadnje iz spominov,
ki se jih še oklepamo kot obale.

Prijateljstva ne izginejo nenadoma,
le pot se razcepi –
ti greš levo, jaz odhajam naprej
in nihče ne reče, da je to zadnjič.

Življenje nas uči slovesa
bolj kot prihodov;

šele ko nekaj izgubimo,
razumemo, da smo imeli.

In vendar v vsakem odhodu
nekaj ostane –
sled korakov,
toplina glasu,
dokaz, da smo imeli radi
in da smo bili živi.

KAR OSTANE, KO GREM

Življenje me uči brez določenih navodil,
vsak dan malo drugače.
Včasih tečem hitro,
včasih stojim
in opazujem, kako se vse spreminja.

Odraščanje ni en trenutek,
je zbirka majhnih sloves –
od ljudi,
od občutkov,
od stare verzije mene.

Odhodi ne vprašajo,
če sem pripravljena.
Samo zgodijo se
in puščajo prostor,
kjer se naučim stati sama.

Ampak v tem prostoru rastem.
Počasi.
Postajam nekdo,
ki še vedno čuti,
a se ne izgubi.

In mogoče je to življenje –
iti naprej,
čeprav v sebi
še nosim sledi poti.

Pohvale na natečaju Prijaznost ti bo krila dala, vedno reci prosim in hvala so prejeli:

• Sofija Kramer, mentorica Karmen Zupanc,
• Marisa Ester Privošnik, mentorica Karmen Zupanc,
• Lia Redžić, mentorica Karmen Zupanc,
• Julija Rosenstein, mentorica Nataša Božič Safran.

BESEDE, KI BOLIJO, IN BESEDE, KI OSREČUJEJO

Na svetu besed je res veliko.
Nekatere so kot sočni žarki, ki te grejejo toplo.
Nekatere so kot nadležni vetrovi, ki ti ohladijo telo.

Velikokrat začutimo, na žalost, te vetrove,
vendar čutimo tudi sončne žarke in nežne glasove.

Vsakič, ko nekaj lepega nam nekdo zaželi,
slab trenutek in misel stran zbeži.
Ko pa nekdo nekaj grdega reče,
v srce se mi strah oz. nemir zateče.

Na svetu besed je res veliko,
nekatere bolijo, nekatere osrečujejo,
a vse nas povezujejo.

Sofija Kramer, 7. b