OBISK

Če korone ne bi bilo,
decembra družili bi se lahko.
Tako pa sami z družino doma tičimo,
jemo in se redimo.
Edini, ki ukrepov se ne držijo, so
Miklavž, Božiček in Dedek Mraz –
razmišljam, da to postal bi tudi jaz.
Potem lahko bi kogar koli obiskal,
skupaj z njim se poigral.
A to verjetno se ne bo zgodilo.
Zato brez obiskov bom nekako že zdržal,
po Teamsu s prijatelji bom še naprej čvekal.

Anej Štahl Forštner, 4. a

H komu gremo na obisk?
Zakaj sploh je obisk?
Obisk je zato, da se
ne igraš samo doma.
Zato, da obiščeš prijatelja,
sošolce, sosede, tete, strice,
dede in babice.

Voranc Vogrin Cingesar, 4. a

Zunaj sneži,
prihajajo sani,
zvončki cingljajo,
jelenčki pa topotajo.
Oznanjajo obisk Božička,
da dobre otroke obdari.
Ponoči, ko sladko se spi,
Božiček darila deli.
Zjutraj se zbudimo,
k smreki pridrvimo,
da darila odpremo.
Zato Božiček hvala,
ker darila deliš
in vse dobro nam želiš.

Lilijana Muhovec, 4. b

Zima prihaja, ptički pojo,
spominjam se nate, ko gledam v nebo.
Hodim po gozdu, vidim že sneg,
komaj čakam, da se vidimo spet.
Ta korona nas spravlja v bes,
ne pusti nam, da se vidimo spet.
Mrzlo je zunaj, ogenj gori,
srce me boli, ker mi korona na obisk ne pusti.

Anka Voga – Rovšnik, 4. c

Na zemljo padla je noč,
luna dobila je svojo moč,
bele snežinke so se okrepile,
nam zemljo pobelile.
Na vrata potrkala je teta Zima in
nasmeh na obraz nam naredila.

Loriana Turnšek, 5. b

Gremo na obisk.
Babici, dedku ali pa kar sosedu.
V blok, hišo ali kjerkoli že živi.
Na obisku se lepo obnašamo.
Odrasli pijejo kavo in se pogovarjajo.
Mi, otroci, pa po svoje se igramo.
Po obisku se poslovimo
in si zdravja in sreče zaželimo.

Tjaš Jon Slapernik, 5. b

Prišla na obisk je teta zima,
Prinesla veliko je snega.
Ob toplem kaminu smo se zbrali,
Peli pesmi in se igrali.
Ob pozni uri smo smuknili v tople postelje in zaspali.

Miha Renčelj, 5. b

SONCE V MOJEM DOMU

Kdo zjutraj nežno me zbudi,
me pogleda skozi okno?
Čeprav me boža brez dlani,
začutim njegovo roko.

Ko ga zagledam,
vem, da lepši bo ta dan,
se z njim spogledam,
a brž pogled obrnem stran.

Čeprav ne morem zreti vanj,
vseeno čutim ga ob sebi.
Ko nežno nas zbudiš iz sanj,
zavem se – vse dolgujem tebi.

Lahko nas v dobro voljo spraviš
in zgodbam daješ dobre konce,
lahko težave vse pozdraviš,
zato te ljubim sonce.

Ema Kotnik, 6. c

KO GRE SVINČNIK SVOJO POT 

Svinčnik v peresnici živi,
njegovo poslanstvo se pisanje zdi.
Po listu papirja se mu kar zavrti.
Naenkrat mi svinčnik iz roke uide,
na list pa napiše vse moje uvide.
Pustil bom svinčniku svojo pot,
zdaj pisal bo brez mojih rok.

Anej Pušnik, 6. b

Sonce v mojem domu – Lan Petrović, 6. c