Intervju z deskarko Glorio Kotnik
GLORIA KOTNIK: ZA BLIŠČEM MEDALJE SE SKRIVA 20 LET GARANJA
Avtorica: Nuša Bohak
Gloria Kotnik je deskarka, ki je na olimpijskih igrah 2022 presenetila z bronasto medaljo. Pogovarjali sva se o njenih pridobljenih izkušnjah, Gloria pa pojasnjuje tudi …
»Dragi otroci, mladi ter vsi, ki si v življenju karkoli želite, ne obupajte. Pot do uspeha je dolga, včasih ni prijetna, naporna, vendar na koncu, ko ti uspe, je vredno uspeti.«

Gloria Kotnik z novinarko Nušo Bohak in fotografinjo Klaro Jug
Ali se poleg deskanja ukvarjate še s kakšnim drugim športom?
Zelo rada se ukvarjam z vsemi športi, ker sem pač športnica po duši, tako da karkoli je športnega, delam z veseljem. Sicer pa zelo rada hodim v hribe, tudi surfam rada, sploh če grem na kakšno potovanje in so tam ugodne razmere za ta šport. Sicer pa zdaj, odkar sem mamica, za te stvari nimam več veliko časa in se bolj osredotočam na svoj šport.
Kaj pa najraje počnete doma z družino, ko imate proste dni?
Najraje čas preživljam s svojo družino, sicer pa počnemo običajne stvari. Moj sinček je zdaj star 13 mesecev, veliko se igramo, beremo knjigice, gremo ven na sprehod … Veliko sta tudi z mano (mož ter sin), gremo skupaj na kakšen trening, tako da združimo prijetne stvari skupaj. 🙂
Kateri del je bil vam osebno napornejši – samo deskanje na olimpijskih igrah ali vsa evforija, ki vas je pričakala ob prihodu domov?
To je pa zelo dobro vprašanje, ker ja, dejansko tista tekma res ni bila niti malo naporna v primerjavi s tem, kar me je čakalo doma, sploh zato, ker vsega tega nisem pričakovala. Tudi mi, deskarji, prej nismo bili v središču pozornosti in nas niso toliko oblegali. Olimpijska medalja pa je olimpijska medalja, to se res zgodi samo na vsaka štiri leta in je bilo res veliko obveznosti. Tako da trenutno sem še kar precej izmučena (smeh).

Med intervjujem
Kaj bi bili po poklicu, če ne bi bili vrhunska športnica? Ste kdaj razmišljali o kakšni drugi možnosti?
Ne. Odkar sem deskanje tako zelo vzljubila, me sploh ni nič drugega zanimalo. S tem ne mislim, da me ne zanimajo druge stvari, ampak ko se posvetim eni stvari, se ji rada posvetim 100 %. Do točke, ko bi razmišljala, kaj bom počela po koncu kariere, še nisem prišla oziroma si sploh ne predstavljam, da bi počela kaj drugega! Enostavno imam to tako rada in deskanje mi je neko vodilo skozi vse življenje.
Ali ste o olimpijski medalji sanjali že kot otrok?
Ja. Odkar se spomnim oziroma odkar sem prvič gledala olimpijske igre kot majhna deklica, sem pomislila, da tudi jaz želim nekoč dobiti olimpijsko medaljo. In to je bilo tudi tisto, kar sem si skozi celo kariero želela. Vsak športnik si želi npr. zmagovati na svetovnem pokalu, dobiti medaljo na svetovnem prvenstvu … Ampak olimpijska medalja je pa res nekaj posebnega.
Kaj pa je bila vam osebno najbolj zanimiva stvar v Pekingu samem? Po čem si boste zapomnili te olimpijske igre?
Žal smo bili zaprti v covidni mehurček, tako da razen olimpijskih iger nismo šli nikamor. Sama sem prej bila že trikrat na Kitajskem in sem vse to že videla, saj mi je Kitajska kot država zelo ljuba. Imajo zelo raznoliko kulturo, veliko je mogoče videti, naravo, zgodovino … Peking je res takšno mesto, da četudi bi se še dvakrat, trikrat vrnila, bi še vedno imela kaj videti. Tudi ljudje so zelo prijazni, ustrežljivi, tako da imam Kitajsko v zelo lepem spominu. Kar se pa tiče olimpijskih iger, si jih bom verjetno zapomnila po korona času, v katerem so se dogajale. Vse se je vrtelo okoli tega, vsak dan so bila testiranja, bili so zelo strogi varnostni ukrepi. Ves čas smo nosili maske, prostovoljci so bili v zaščitnih opremah … Te igre so v primerjavi z drugimi bile res posebne. Med športniki je sicer zabavno vzdušje, ampak letos se je žal vsak držal bolj zase.
Kaj vam je motivacija za treninge zdaj, po medalji?
Mogoče sem zdaj sama dosegla najvišjo točko, ampak doseči želim še veliko (smeh). Recimo medaljo na svetovnem prvenstvu, stopničke v svetovnem pokalu (vedno sem bila četrta), zmago skupnega seštevka v svetovnem pokalu … To vse so še stvari, ki mi jih še ni uspelo doseči.
Pa si jih želite?
Ja (smeh). Sploh kot športnica, zdaj v kasnejšem obdobju. Vsak športnik pa si seveda tega želi, ker si vedno želiš biti najboljši.

Ogrevanje z učenci OŠ Polzela
Ali imate občutek, da vam bo zdaj, po osvojeni medalji, lažje osvojiti kaj izmed tega, kar ste prej našteli? Imate zato večjo samozavest?
Ja, mogoče imam zdaj večjo samozavest, ker sem se začela zavedati, kaj ta uspeh pomeni. Želim si pa tudi, da bi se izmere izboljšale. Sama sem prej vedno imela slabe razmere, nisem imela najboljših pogojev. Morala sem se financirati sama, trud je bil ves moj. Vse treninge sem sama organizirala, razne prevoze, vse trenerje … Vse to je bilo moje delo, kar v vrhunskem športu ni enostavno. Poleg tega sem zraven hodila še v službo, da sem vse to seveda lahko financirala. Zdaj, ko pa mi je to nekako uspelo, si želim oziroma imam občutek, da se bodo te stvari obrnile na bolje, da bom imela takšne pogoje kot ostali vrhunski športniki.
Kakšen občutek je, ko si končno enkrat “opažen”?
To, kar je meni res veliko pomenilo, je to, kako so ljudje ta uspeh sprejeli. Dosti ljudi mi je povedalo, kako so bili čustveni ob tem, ko so me gledali, so jokali, vsak mi pove, da mi iskreno privošči. Kar mi ogromno pomeni, saj sem že v osnovi zelo čustven človek in me take stvari še bolj prevzamejo kakor sam uspeh. Včasih me kdo prepozna na ulici in mi takšne lepe stvari pove in to je res tak lep del tega uspeha. Pot do uspeha ni bila lahka, zato upam, da sem komu tudi v motivacijo in navdih.