Tia Novak, učenka 8. b, se je s pesmima Odhod in Kar ostane, ko grem, pod mentorstvom učiteljice Mojce Cestnik udeležila literarnega natečaja v okviru Roševih dnevov. Osvojila je zlato priznanje. 

ODHOD

Odhod ni vedno vrata, ki se zaprejo,  
včasih je samo tišina,
ki ostaja predolgo.

Ljubezni odhajajo počasi,
najprej iz besed,
potem iz dotikov,
nazadnje iz spominov,
ki se jih še oklepamo kot obale.

Prijateljstva ne izginejo nenadoma,
le pot se razcepi –
ti greš levo, jaz odhajam naprej
in nihče ne reče, da je to zadnjič.

Življenje nas uči slovesa
bolj kot prihodov;

šele ko nekaj izgubimo,
razumemo, da smo imeli.

In vendar v vsakem odhodu
nekaj ostane –
sled korakov,
toplina glasu,
dokaz, da smo imeli radi
in da smo bili živi.

KAR OSTANE, KO GREM

Življenje me uči brez določenih navodil,
vsak dan malo drugače.
Včasih tečem hitro,
včasih stojim
in opazujem, kako se vse spreminja.

Odraščanje ni en trenutek,
je zbirka majhnih sloves –
od ljudi,
od občutkov,
od stare verzije mene.

Odhodi ne vprašajo,
če sem pripravljena.
Samo zgodijo se
in puščajo prostor,
kjer se naučim stati sama.

Ampak v tem prostoru rastem.
Počasi.
Postajam nekdo,
ki še vedno čuti,
a se ne izgubi.

In mogoče je to življenje –
iti naprej,
čeprav v sebi
še nosim sledi poti.