ONEŽENJE NARAVE

Sem list. Droben zelen list, ki z mogočne lipe opazuje svet.

Zelo uživam v pogledu na naravo in ljudi, vendar me zanjo zadnje čase zelo skrbi. Sprašujem se, kako dolgo bom še lahko užival v pogledu nanjo, saj ljudje vanjo mečejo smeti, jo kruto onesnažujejo, najbolj pa me zaskrbi, ko me spreleti misel, kaj bo z mojim domom. Kot sem že malo prej povedal, je moj topel dom lipa. Velika lipa, ki stoji sredi prečudovitega gozda. Blizu tega gozda stoji rojstna hiša pesnice Neže Maurer. Spomnim se je kot majhne deklice, šolarke, ki je vsak dan brala in pisala pesmi pod mojo lipo. Večkrat je splezala nanjo in se ob njej z ostalimi vaškimi otroki igrala otroške igre. Lipa je še vedno moj dom in tudi moja najboljša prijateljica. Res me zadnje čase precej skrbi zanjo, saj je dom še številnim drugim živalim, in če jo izgubimo, bo varno zavetje izgubilo tudi veliko drugih živali, mojih prijateljic. Moja lipa je posebna. Zelo je pametna in pozna odgovor na vsako vprašanje. Res ne govori veliko, vendar če ji prisluhneš, z veseljem pove kaj modrega. Najbolj je topla, kadar jo objame človeška roka.

Izteka se poletje, zato sem še posebej v velikih skrbeh. In sicer prihaja jesen. Takrat listi odpademo z drevesa, ali pa nas že prej odpihne veter. Večkrat se z nami neprijazno igrajo otroci, saj nas trgajo, hodijo po nas, večkrat tudi mečkajo. Seveda si tega njihovega početja nikakor ne želim. Moje domovanje lahko napade bolezen. Strah pa me je tudi, da bodo mojo mogočno lipo ljudje požagali in si iz nje naredili kakšno uporabno stvar. A oni se ne zavedajo, da drevesa živijo kot ljudje, vendar na drugačen način. Ne hodijo kot ljudje, ne letijo kot ptice ali plavajo kot ribe. Drevesa stojijo pri miru, a le, ko jih ljudje, ko so še sadika, presadijo nekam drugam, takrat se premaknejo. Drevesa tudi ne govorijo kot ljudje, a če jim prisluhneš, lahko z malo domišljije pripovedujejo modre reči, ki ti še kako koristijo v prihodnosti. Vsa drevesa imajo torej poseben pomen, saj dajejo tudi kisik, govorijo zgodbe in so dom mnogim živim bitjem. Vsako drevo je nekaj posebnega. Kot list upam, da se ljudje tega zavedajo. Če bodo nekoč posekali vsa drevesa in druge rastline, se ne bo dalo več živeti. Zato upam, da se to ne bo zgodilo.

Ljudje, ne onesnažujte narave, ampak jo raje ONEŽITE – IMEJTE RADI, KOT JO IMA Neža Maurer!

Takole je ob 90-letnici Neže Maurer zapisala Ajda Čremožnik, takrat petošolka, danes pa devetošolka.

Neže Maurer, ki se je poslovila 20. aprila 2025, je bila s svojimi pesmimi navdih mnogim mladim in malo manj mladih. Ponosni smo lahko, da nas je večkrat tudi obiskala. Njene pesmi so bile “krive”, da smo ji ob 90-letnici namenili prav posebno spletno literarno glasilo Nežinih 90, od koder je vzeta tudi Ajdina zgodba. Leta 2011 smo Neži namenili literarno glasilo v tiskani obliki. Takrat sem v uvodniku uporabila verze iz Nežine pesmi Žarenje …

“Odziblji me, dobri veter!
Razpihaj me,
da zažarim v sinjini
kot bel oblak nad soncem.”