Preživeli smo mirno noč. Naspani in željni novih spoznanj smo se kmalu po okusnem zajtrku odpravili novim dogodivščinam naproti. Delo je dopoldne potekalo v treh skupinah, tekom današnjega popoldneva in jutrišnjega dne pa bomo skupine pokolobarili, tako da bodo vsi prišli na vrsto z vsemi dejavnostmi. Ena od skupin se je odpravila po strmem pobočju Kozlovega roba, od koder se je razprostiral izjemen panoramski razgled na celotno Tolminsko kotlino. Kjer so pred stoletji najverjetneje ob kozarcu vina v prelepem razgledu uživali plemiči grofovske rodbine Coronini, smo pomalicali sezamovo štručko in podoživljali grofovske občutke. Še pred tem smo pokukali v eno izmed kavern prve svetovne vojne.
Sledil je spust z vzpetine do lokalne ceste, ki nas je popeljala proti skrajnemu južnemu robu Triglavskega narodnega parka – k Tolminskim koritom. Pedagoginja nam je pojasnila, zakaj je avtohtona soška postrv skorajda izumrla in kako jim je nekako pred leti uspelo najti gensko domorodno soško postrv v enem od soških pritokov, od koder ribe niso mogle splavati vzdolž vodnega toka zaradi naravnih polic. Po ogledu Hudičevega mostu, ki mogočno povezuje oba bregova vrtoglavo strmega kanjona, smo odhiteli v dolino, na grobišče Velike vojne. Že pošteno lačni smo se pospešeno odpravili do našega doma. Kosilo nam je teknilo in trenutno imamo nekaj premora pred nadaljnjimi popoldanskimi aktivnostmi. Malce piha, a vseeno sije na naše navihane obraze. Sonce.
