»ŠOLSKI EKOVRT« 2019/2020

Šolski ekovrt_OŠ Polzela

Šolski ekovrt_OŠ Polzela

Maketa vrta OŠ Polzela

Maketa šolskega ekovrta

Polzelan ND

Naravoslovni dan “Ekologija na daljavo”

◊ ◊ ◊ ◊ ◊ ◊ ◊ ◊ ◊ ◊ ◊ ◊

DOBITNIKI ZNAKA »ŠOLSKI EKOVRT«

OŠ Polzela je na osnovi dosežkov in nadgradnje pri oblikovanju, razvoju in delovanju šolskega ekovrta že četrtič prejela znak »ŠOLSKI EKOVRT«, ki ga podeljuje Inštitut za trajnostni razvoj. V projekt Šolski ekovrtovi smo namreč vključeni že od leta 2012 in z obnovitvijo znaka smo se obvezali, da nadaljujemo z upoštevanjem temeljnih načel ekovrtnarjenja. To pomeni, da organske odpadke zbiramo in jih ustrezno kompostiramo, uporabljamo ekološka ali kemično netretirana semena, izdelan imamo osnoven načrt kolobarjenja, rastline gnojimo z organskimi gnojili ter v ekovrtu ne uporabljajo nobenih kemično-sintetičnih pesticidov in mineralnih gnojil. Upoštevati moramo tudi trajnostno gospodarjenje z vodo ter ločeno zbirati vse ostale odpadke, ne le organskih.

Prejetje znaka Šolski ekovrt pomeni potrditev za dobro dosedanje delo ter obvezo za naprej, da bomo šolski ekovrt še naprej ustrezno negovali in ga čim bolj vključevali v celoten program šolskega dela. Učencem tako omogočamo neprecenljivo možnost ustvarjanja in sodelovanja na ekovrtu kot sodobnem, interaktivnem učnem in vzgojnem pripomočku.

 Doroteja Smej Skutnik, mentorica šolskega ekovrta v šoli

◊  ◊  ◊  ◊  ◊  ◊  ◊  ◊  ◊  ◊  ◊  ◊

SKRB ZA ZELENO PRIHODNOST

Ste se kdaj vprašali, kako bi bilo, če bi se nekega dne zazrli skozi okno in bi zunaj opazili sivino, temačnost brez sledi po kakršnikoli barvi? Predvidevam, da je vaš odgovor odločen: NE! Vsakemu »navadnemu smrtniku« je barvitost našega okolja običajna, zato dostikrat pozabimo, da lahko nekoč vse to mine. Ne zavedamo se, da smo za zeleno prihodnost našega okolja odgovorni mi sami, vsak posameznik. Najpomembnejše je dejstvo, da se moramo pomena zelene narave zavedati že mladi in naša šola ves čas skrbi, da je temu tako. Dokaz, da ta trditev drži so tudi zelene rastline, za katere skrbijo številni razredi po vsej šoli. Pogovarjala sem se z učenci ter mentorico projekta ŠOLSKI EKOVRT, gospo Dorotejo Smej, ki mi je svoje mnenje posredovala takole:

Vzgoja in izobraževanje za trajnostni razvoj je vseživljenjski proces ter zlasti pomembna za otroke, ker se vrednote, načini življenja in odnosi utrjujejo od rane mladosti. Zahteva konkretna dejanja in odločitve – v šoli ne moremo o prihodnosti samo govoriti, ampak se moramo lotiti konkretnih dejanj.

»Prihodnost se začenja vsako sekundo« in naša prihodnost je odvisna od tega, kar počnemo zdaj. Vse odločitve in spremembe vplivajo na bližnjo in daljno prihodnost. S takim načinom dela in razmišljanja pomagamo tudi učencem kot aktivnim soustvarjalcem prihodnosti.

Najprej sem kramljala z učenci 6. b razreda. Nekaj izmed njih mi je zaupalo svoje izkušnje in znanje o skrbi za svojo rastlino.

Prva se mi je pridružila Pia Turk Žagar, ki je povedala tole:

Skrbim za tri rastline: za kaktus, adama in vijolico. Adam sem si izbrala zato, ker jih imamo doma veliko in sem si jih želela pokazati tudi drugim, vijolico pa mi je predlagala sestra. Vse rastline redno zalivam, in sicer kaktus 1 – krat na mesec,  vijolico kadar je suha in adama vsake 2 dni. Pri pouku naravoslovja smo se naučili, da rastline za uspevanje potrebujejo zemljo, svetlobo, ogljikov dioksid  in vodo, da lahko poteče proces fotosinteze. V mrzlih prostorih rastlina ne uspeva dolgo, ker za rast potrebuje tudi toploto. Mislim, da v moji domači vasi dobro skrbimo za naravo oz. rastline, ugotovila pa sem, da v šoli nekateri ne. Kljub temu, da za naravo kar dobro skrbimo, pa bi bilo še bolje, če rastlin ne bi več škropili, ter za njih redno skrbeli.

V nadaljevanju pogovora pa mi je Staša Čoklc zaupala, da skrbi za rastlino, ki jo je njena mami želela vreči proč. Imena svoje rastline ne pozna, ve pa, da rastline za rast potrebujejo svetlobo, zrak, vodo, toploto in zemljo. Pravi, da so rastline pomembne zaradi proizvajanja kisika, ki ga ljudje, živali ter rastline potrebujemo za dihanje. Svojo rastlino zaliva različno, običajno takrat kadar je prst suha. Na vprašanje, kaj moramo storiti, da rastline ne bi izumirale in kdo je za to odgovoren, pa mi je odgovorila, da smo odgovorni mi vsi, ter da bi bilo po njenem mnenju za preprečitev izumiranja rastlin potrebno na določenih onesnaženih mestih namestiti čistilne naprave. Za konec pa je dodala še, da v njeni domači vasi lepo skrbijo za rastline, saj je narava še vedno precej zelena.

Svoje izkušnje z rastlinami mi je zaupal tudi Jan Robič:

V šoli smo v zemljo posadili pšenico. Večkrat smo jo opazovali, kako raste. Naučili smo se, da za uspevanje potrebuje vodo, svetlobo, zrak ter zemljo. Učiteljica nam je povedala, da so rastline pomembne tudi zaradi tega, ker proizvajajo kisik.

Priznal pa je tudi, da je za rastline včasih skrbel nekoliko bolj kot danes, in da bi se mu svet brez rastlin in zelene narave zdel precej dolgočasen.

Kot zadnji učenec 6. b pa se mi je pridružil še Rok Lešnik, ki je zelo izčrpno predstavil svoje delo z rastlinami:

Ker rad skrbim za rastline, sem se odločil, da bom skrbel za močvirsko rastlino. Ob tem sem se zelo veliko naučil, in sicer, da rastline za rast potrebujejo vodo, svetlobo, zemljo ter ogljikov dioksid. Vse to je potrebno, da lahko v zelenih listih poteka proces fotosinteze, pri katerem rastline naredijo sladkor ter sprostijo kisik v ozračje. V šoli smo izvedli tudi različne poskuse o tem, kaj rastline potrebujejo za uspevanje in ali so rastline sploh živi organizem. Kljub temu, da rastline ne govorijo in se ne gibljejo (razen v vetru) smo spoznali, da so živi organizmi, ker dihajo, opravljajo fotosintezo, se prehranjujejo…Ugotovili smo, da v temi postanejo rumene, saj ne morejo proizvajati hrane, na hladnem pa sploh ne rastejo, pogosto pa jim odpadejo tudi listi. Spoznal sem tudi, da če rastline ne zalivaš, le – ta odvrže liste. Mislim, da bi morali za obstanek zelenega okolja, ki ga poznamo največ storiti mi sami, in sicer da bi manj kurili, uporabljali manj čistil in nasploh manj onesnaževali okolje; ločevati moramo odpadke, ne smemo jih odlagati v naravo, zamenjamo kolo za avtomobil, pridobivamo energijo s pomočjo Sonca… V moji vasi za barvitost narave skrbijo zelo dobro, le da mislim, da bi jih morali v zimskem času še dodatno zaščititi oz. pokriti.

Dokaz, da za zeleno prihodnost našega okolja ne skrbijo le učenci višje stopnje, pa so tudi mladi »vrtnarji« na nižji stopnji. Svoje delo so mi predstavili Sven Rojten, Nejc Vranič ter Luka Stožir, učenci 4. razreda.

Nejc je povedal, da imena svoje rastline ne pozna, a da ga spominja na drevo v pomanjšani obliki. Zaliva jo 3 – krat na teden, saj jo ima postavljeno na toplem mestu, kjer Sonce ves čas »bdi« nad njo. Pravi, da rastline za življenje potrebujejo Sonce, zemljo, vodo in ogljikov dioksid. V temi povesijo liste, na hladnem pa jih odvržejo. Zaupal mi je tudi, da meni, da smo za  vse večje izumiranje rastlin odgovorni mi in naša prevozna sredstva, ki jih je iz dneva v dan več. Sicer pa v bližini Nejcovega  doma ljudje rastline redno zalivajo, prav tako pa skrbno skrbijo tudi za druge obdelovalne površine. Za konec je dodal še, da brez zelenih rastlin ne bi bilo življenja, zato so zares pomembne.

Ob pogledu na rastlino, za katero skrbi Luka, pa mi je takoj postalo jasno, da je to neke vrste kaktus, ki so tudi meni osebno zelo všeč s svojimi različnimi podobami in z njihovo preprostostjo za gojenje le – teh. Luka mi je pojasnil, da ga zaliva 2 – krat na mesec, kar mu gre precej dobro od rok, saj je imel nekoč že podobno rastlino. Pravi, da mu je nekoč del kaktusa že odpadel, toda ne pozna razloga. Misli, da se prav tako kot mi, tudi rastlina ne počuti dobro na hladnem, saj jo zebe in lahko celo zmrzne. Na vprašanje, kaj bi morali storiti, da bi rastline obstale, pa mi je preprosto odgovoril, da bi se morali večkrat v šolo peljati s kolesom.

Zelo pa me je s svojim trdnim in neobičajnem prepričanjem navdušil Sven, ki pravi, da se s svojo rastlino tudi pogovarja, saj misli, da to za oba dobro dene. Prav tako meni, da rastline potrebujejo redno nego in skrb, zato svojo rastlino, katere imena ne pozna, zaliva ob ponedeljkih. Dodal je še, da je nekdaj že imel svojo rožo, ki mu je zaradi ne zalivanja ovenela. To ga je izučilo, zato upa, da mu bo ta, za katero skrbi sedaj še dolgo »živela«.

Učiteljica Doroteja Smej poudarja, da večkrat kažemo na težave in pričakujemo, da se morajo drugi spremeniti, premalo pa se zavedamo, da lahko začnemo spreminjati sebe in tukaj imamo moč, da spremenimo smer k pozitivni naravnanosti in ohranjanju narave.

Pazi na svoje misli,

kajti postale bodo tvoje besede.

Pazi na svoje besede,

kajti postale bodo tvoja dejanja.

Pazi na svoja dejanja,

kajti postale bodo tvoje navade.

Pazi na svoje navade,

kajti postale bodo tvoj značaj.

Pazi na svoj znašaj,

kajti postal bo tvoja usoda.

Talmud

Menim, da z moje strani ni kaj dosti za dodati, saj izjavi učiteljice in otrok o naši naložbi za zeleno prihodnost povedo dovolj. Zaenkrat se mnogi pomembnosti le – te še ne zavedajo, a sem prepričana, da bodo s časom spoznali tudi to, saj nam bo mati narava vso gorje, ki ji ga povzročamo, kmalu začela krepko vračati. Na to je potrebno pomisliti že sedaj, saj mislim, da lahko vsak posameznik doda košček k mozaiku zelene prihodnosti.

Monika Rakun, 8. a

Pomoč pri izvedbi intervjujev: Anja Novak, 8. a

[Predvajaj]

◊ ◊ ◊ ◊ ◊ ◊ ◊ ◊ ◊ ◊ ◊ ◊

UNIKATNI KOMPOSTNIK

»Zdrava kmetija bi morala tisto, kar sama potrebuje, tudi iz sebe pridelati.«

Rudolf Steiner

Na šolskem ekovrtu smo postavili kompostnik, ki so ga izdelali učenci pod vodstvom pridnih rok gospoda hišnika. V njem zbiramo organske odpadke iz učilnic, posušeno travo, vrtne odpadke, vrtni plevel, ovenelo cvetje ter listje.

Lasten kompostni kup je v ekološkem vrtu obvezen, saj predstavlja zaključen življenjski krog in najkvalitetnejše gnojilo za naše rastline.

S kompostiranjem ne skrbimo le za lepoto in rodovitnost rastlin, ampak z njim varujemo tudi naravo. Od uvedbe uredbe, ki določa, da morajo vsa gospodinjstva biološko razgradljive odpadke zbirati ločeno, s kompostiranjem tudi varčujemo pri stroških za zbiranje in odvozu odpadkov.

Doroteja Smej,  mentorica

Šolski ekovrt

Na naši šoli se neprestano uvajajo novosti. Skoraj ne mine teden, da se ne bi zgodilo nekaj povsem inovativnega in nevsakdanjega. Kamenček v mozaiku številnih nedavno pridobljenih novosti  je tudi povsem naš EKOKOTIČEK, natančneje ŠOLSKI EKOVRT.

Predstavitev projekta ŠOLSKI EKOVRT

Izvajalec projekta: Inštitut za trajnostni razvoj

Izvajanje projekta omogoča donacija Švice v okviru

Švicarskega prispevka razširjeni Evropski uniji.